Se še spomniš časov, ko smo po četrkanju v Manjani šli direkt na petkovo žurko v Manhattna in iz le-te direkt na sobotno theme party v enega izmed ljubljanskih klubov? Po več metrih borovničk prečekirat sceno v Skeleta in od tam dalje v vse še odprte lokacije z alkoholom in glasbo?
Jaz se.
Spomnim se tudi, da je bil četrtek skorajšnji zaključek delovnega tedna aka Mali Petek in da je vikend pomenil zgolj in samo žuranje.
Četrtek, petek in sobota “na glavo” … v nedeljo pa na župco k mamici in vsi glavoboli, utrujenost in težave so bili pozabljeni, še preden sem po preobilnem kosilu mrknil na babičinem kavču.
Med tednom se je delalo, za vikend uživalo. Work hard, play hard … in potem smo vse skupaj ponovili naslednji teden.
No, nekateri so za vikend počeli kaj manj divjega, a koncept vikenda je bil enak: vikend je v 2,5 dneh odpihnil ves stres in vse težave ter utrujenost, ki so nas napadle v tistih petih dneh med tednom …
Ponedeljek, torek, sreda, četrtek in polovica petka so bili dejansko zgolj in samo prepreka, ki nas loči od naslednjega vikenda.
Oh, sweet memories!
Oh …
Danes je (pri meni) vse drugače.
No, ne čisto vse: še vedno cel teden delam. Zjutraj zgodaj vstanem in malega Kebrčka spremenim v princesko, ki jo dostavim v vrtec. Potem pičim na šiht razveseljevat tisoče nadzadovoljnih strank … vse do poznega popoldneva, ko zje*an odprem vhodna vrata in v objem zajamem eno, dve ali kar tri bejbe, ki za nekaj trenutkov odpihnejo vso mojo utrujenost. V naslednjih urah (kar je od dneva še ostalo) se potrudim maksimalno izkoristiti čas z družino, ko tamala zaspi pa se z mojo ljubeznijo zavaliva na kavč in … zaspiva.
Ta ritual ponoviva še 4-krat (če froc ne zboli v vrtcu) in končno je tu vikend!
V soboto zgodaj vstanemo. Glave so polne norih načrtov o dolgih sprehodih, pospravljanju in idej za čudovite zajtrke … ki jih nimamo časa uresničiti.
Ko poskrbiva za osnovne potrebe Zokota in Đule in preden se vsi oblečemo … je čas za odhod – pičimo na Gorenjsko.
Imava velike družine, kar pomeni, da ima Julija ogrooomno družinskih članov, od katerih večina živi v krajih, ki so od nas oddaljeni vsaj 40 minut.
Vikendi so tako namenjeni obiskom babic in dedkov, stricov in tet, prababic in pradedkov … če ostane kaj časa pa obiščemo/sprejmemo na obisk še kakšnega prijatelja. Običajno smo v pogonu od jutra do večera.
Vikendi (ne zanemarimo dejstva, da se staram) tako kar naenkrat niso več namenjeni (tudi) počitku, ker so včasih še bolj stresni kot najdaljši ponedeljek, ki si ga lahko zamisliš. Delovnemu tednu pri nas (običajno) sledi “deloven” vikend, le-temu pa spet sledi delo in spet …
Vrtimo se v začaranem krogu, kjer nikakor ni prostora za počitek.
RAAABIIIM POOOČIIITEEEK!
Ne, resno: trebam odmor! En tak huuuge odmor od … vsega!
Rad bi se samo stiskal s svojimi bejbami in spaaal. Rad bi … Ne vem, kaj bi rad.
Rabim počitek, a na drugi strani Đula neizmerno uživa v družbi sestričen, tetk, stricov, babic, dedkov … zato spanje in počitek (staršev) zaenkrat nimata prostora na našem družinskem vikend urniku.
Jbg, biti starš je zajeba*o!
… ampak iskrica v očeh moje male princeske, ko skoči v objem k babici … WORTH IT!
“Spala bova, ko bo šla na faks” je laž, ki si jo šepetava zadnjih nekaj vikendov …
_
A vidš, k tale post nima repa in nima glave? To je zato, k tut sam ne vem čist točn, kaj bi rd … in je prov, da je vse skp razmetan glih tko, kukr je razčefu*an v moji glavi.
