Kdortoberetov zapis 14
21. 02. 2016
Indija > Malezija > Vietnam
Po 14 dneh indijske hrane sem v Kuala Lumpurju na letališču “prešaltal” na azijske dobrote in že sedim NAD enim izmed letaliških WC-jev ter odgovarjam gospodu, ki trka na “moja” vrata: “It’s taken. No!” Zaklenjeno je, kar jasno nakazujejo zaprta vrata in rdeč znakec nad kljuko – kaj ti ni jasno?
Ne pozabi: v indijskih in azijskih javnih straniščih je zaradi “priročnega” tuša za pranje špranjic ponavadi prava mala poplava – po tleh, po stenah in školjki, celo iz stropa je že kapljalo name!
VIETNAM
Po 8 urah letenja, 4 urah čakanja na letališču v Kuala Lumpurju in še 2 urah letenja sva prispela v Vietnam. Do kolegice Sare, pri kateri bova prenočila prvo in zadnjo noč v Vietnamu, je z letališča le slaba ura vožnje. Okoli 14. ure se bova že kregala, kdo gre prvi pod tuš …
Moje razmišljanje o vročem tušu prekine Mančina zaskrbljena pripomba: “Kaj pa je ta vrsta?”
Že eno uro stojiva/sediva pred okenčkom za izdajo vize (on arrival). Ni vize = NI Vietnama. Uradnik na oknu momlja priimke in jasno je, da nisva edina, ki ga nič ne razumeta. Končno pokliče najin priimek. Po krajšem pogovoru ugotoviva, da jemljejo samo dolarje ali vietnamske donge (only cash) – težava pa je v tem, da je najbližji bankomat že v Vietnamu in je brez vize nedosegljiv. Rešitev? Je ni!
Čakava in čakava … rahlo obupujeva nad situacijo, ko se podobna težava pojavi pri še nekaj drugih potnikih. Eden od varnostnikov nato enega za drugim lepo spusti do bankomata, zato se tudi midva nekako “ušunjava” zraven in … čakam v vrsti. Čez je spustil samo Manco, ki pa je že 25 minut ni nazaj. WTF se dogaja!? Brez telefona, brez denarja, brez žene …
Zaripla v obraz, zadihana in vidno razpi*dena se vrne s šopom denarja. Viza stane 50 $ na osebo oziroma cca. 2.300.000 vietnamskih dongov, kar rezultira v precej polnih denarnicah in občutku bogastva (dokler se ne zaveš, da je vse skupaj bolj kot ne drobiž). Kakorkoli že, najbližji bankomat ni delal, drugi najbližji bankomat ni delal … tisti izven letališke stavbe pa je končno izpljunil denar in po 2 urah navduševanja nad vietnamsko javno upravo sva končno prestopila prag letališča.
TAKSI!
Zdaj že veva, da je informacije o javnih prevozih dobro preGooglati v naprej: taksi prevoz do Sare naj bi naju stal 100.000 in niti donga več. Pred letališčem poiščeva priporočenega prevoznika in gremo …
HO CHI MINH
No, na koncu je najin račun precej dražji, kot je bilo načrtovano, ampak 150.000 dongov je cca. 7 evrov, zato se utrujena z gospodom taksistom sploh ne prerekava. Ho Chi Minh oziroma Saigon je mesto nasprotij: pred najveličastnejšim hotelom, ki sem ga kadarkoli videl v živo, starka prodaja street food za pičlih 50 centov. Povprečna plača Vietnamca je cca. 160 $, tujec pa lahko kot učitelj angleščine zasluži tudi prek 3.000 $ na mesec (pa ne govorim o slovenskem 174 urnem delavniku) …
Taksist naju je odvrgel direktno pred vhodom v uličico, v kateri živi najina gostiteljica. Desno, levo, levo in VOILA, tukaj sva!
SARA and Co.
Sara, Dane, Tim in Ula so the best gostitelji ever.
V čudoviti hiši v centru Ho Chi Minha, ravno prav oddaljeni od glavnih ulic, da hrup skuterjev ni niti najmanj moteč, in ravno prav blizu glavnih ulic, da se večino mesta lahko lotiva kar s pešhondo. HIŠA je ogromna, sobe so super, gostoljubje neizmerno – če bom še kdaj potoval v Vietnam, bo to najbrž prav zaradi njih 😉
Tuš je pozabljen. DAJ HRANO!
“Malico” naročimo kar pri enem od lokalnih ponudnikov, ki dostavlja na dom. Neomejeno izbiro sestavin prepustim Sari, ki vse skupaj opravi kar prek mobilne aplikacije – simpl in hitro. Okusno in POCENI: 4 meniji odlične vietnamske hrane so z dostavo vred “koštali” okoli 7 $? DROBIŽ! (ne pozabi: ravno sva prišla iz Goe, hehe)
Po hrani je čas za … hrano! Gremo v market in potem nekaj pojest? JA in JA!
KAOS
Dane fura mene in Tima, Sara pelje Manco in Ulo – aja, s skuterji gremo! Tukaj je naše početje popolnoma legalno: 2 odrasli osebi in 1 otrok ali 1 odrasla oseba in 3 otroci so lahko NAENKRAT na skuterju. Seveda pa so vietnamski zakoni bolj strogi glede nošenja čelad: šofer jo mora imeti (otroci so lahko brez)! (to NI šala)
Nikoli nisem bil ravno privrženec sedenja za šoferjem (vsaj kar se tiče vozil na dveh kolesih), vendar moram priznati: Dane raztura!
V trgovini nas vsi čudno gledajo in kar ne morem verjeti zgodbam, ki jih razlagata najina gostitelja – Ula in Tim imata zelo svetlo polt in dejansko mimoidoči iščejo priložnost, da bi se ju dotaknili – Vietnamci so weird.
Na poti do trgovine in potem do restavracije opazujem okolico. Mesto je precej bolj čisto kot katerokoli od mest, ki sva jih obiskala v Indiji. Kaos na ulici (ogromno skuterjev in avtomobilov) pa deluje bolj urejeno, ni toliko hupanja in izsiljevanja. “Vsak gleda samo tistega pred sabo,” mi razloži Dane.
Popolno nasprotje Indiji. Mesto je čisto, nove zgradbe levo in desno … Kaos v čistu drugačni obliki, kot sva ga bila “vajena”.
FOODPORN
Na predlog Danetove boljše polovice se odpravimo v vegansko restavracijo. V Sloveniji ima beseda vegan bolj kot ne negativno konotacijo, ker je večina veganov razvajenih pi**. Jbg, takšno je pač moje doživljanje veganov.
Sara and Co. so popolnoma spremenili moje videnje osebkov, ki ne jedo ničesar, kar ima/je imelo učke. So nevsiljivi in strpni do vseh učkejedcev – kapo dol!
Polna miza dobrot (veganskih) je poskrbela za kar nekaj “omfg, ofak, ommmm, nomnomnom,” ipd. medmetov. Močni in docela razločni okusi popolno pripravljene zelenjave in zelenjavnih jedi so tudi pri meni (vsaj za trenutek ali dva) vzpodbudili razmišljanje o “nujnosti” mesa na mojem jedilniku. No, še preden sem dodobra razmislil, kako bi bilo, če bi bil vegan, so se mi že cedile sline, saj so mi misli odplavale k medium-rare zrezku … VSEENO pa je bila moja prva veganska večerja ena najboljših izkušenj, povezanih z restavracijami (beri: večerja/kosilo), ever!
Tako sit nisem bil že … vsaj dva dni, haha!
Na poti nazaj naju družinica odloži na eni od glavnih ulic, kar izkoristiva za romantičen sprehod do doma – med osupljivimi stavbami, ki se na najini levi in desni strani dvigajo skoraj do neba. Impresivno!
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
