Prikazujem 8 Rezultate
D.I.L.F.

#komoškičakažensko

Že od nekdaj moški čakajo ženske. Najbrž je že Adam čakal Evo, ko si je pol ure popravljala figove liste in medtem klepetala s kačo.
Ne, ni hec! Ni skrivnost, da so za vse zamude na tem svetu krive ženske. Kamorkoli in kadarkoli se kam odpravljata, se moški “zrihta”, ženska pa se “rihta” in medtem počne 19.134 drugih stvari, ki le še podaljšujejo že tako (pre)dolg proces urejanja.

Vsi tipi točno vemo, kako to deluje.
Sediš na kavču in buljiš nek brezvezen kitajski fuzbal ali kaj še bolj bizarnega, tvoja draga pa se iz garderobne omare dere: “Dragi, kaj boš oblekel? Da te ne bom čakala, piki? No, dej … začni se rihtat … da ne bova spet zamudila.”.
“Mhm, evo … že …” se zadereš v njeno smer in še naprej grickaš čips.
Jasno ti je, da boš oblekel sveže gate, sveže štumfe, prvo majico na vrhu kupa in iste hlače kot vedno. Za to potrebuješ cca. 47 sekund in … “PIKI, BEJŽ SE OBLEČT NO, DA NE BOVA POZNA! SKOREJ SM ŽE!” … točno veš, da jo boš spet čakal.

Preden do konca popi*di, ugasneš TV, streseš drobtine na tla in jih brcneš pod kavč, si obrišeš brado, oblečeš štumfe, gate, majico in hlače, vzameš čevlje iz omare in jih povohaš – dobri so še – jih obuješ in se usedeš na stol v kuhinji.

Petinštirideset minut kasneje prilaufa iz kopalnice in zraven kriči: “Samo še oblečem se!!!”. Ker jo poznaš, vmes narediš generalko stanovanja/skuhaš golaž/greš nazaj gledat fuzbal.
Čez xyz minut pride do kuhinje in vpraša, če si pripravljen. “Da te ne bom čakala…”. Ti si seveda na kavču, kar jo preseneti, saj je bila prepričana, da so njene priprave trajale cca. 10 minut. Najde te (popolno oblečenega) na kavču in namigne, da si ti kriv za vajine večne zamude.

V tem trenutku:
a) se skregata in gresta na žurko ob glasni izmenjavi mnenj o tem, kdo je vsakič kriv, da zamujata
b) se zavedajoč, da ne moreš zmagati, nasmehneš in ji prikimaš (ter ji pod mizo pokažeš sredinca)

_

Je tako? Moški, kaj pravite?
Za ženske mi je nekako jasno, da bodo našle 1001 izgovor (in najbrž celo svojo teorijo za vajine zamude, v kateri si ti glavni krivec), med katerimi je glavni razlog za to, da ženske porabijo “malo” več časa od moških ravno nanašanje make-upa in friziranje. Moški tega ne počnemo in “nimamo pojma, koliko časa to traja”.

… zato sem pred pisanjem tega prispevka poskrbel za VIDEO dokaz, ki bo dokazal, da bi vsaka ženska lahko urejanje zaključila v manj kot pol ure (make-up + oblačenje), ČE vmes ne bi počela milijarde drugih stvari.

JA, sfriziral IN namazal sem se!
… več pa v videu.

D.I.L.F.

#andražspetslišiE2

Po dooolgem pogovoru s specialistom smo se na podlagi pregleda in računalniške pomoči odločili za tip aparata, ki ga bom testiral. Te zanima, kakšno faco sem naredil, ko sem prvič po xy letih slišal na desno uho? Tudi to – poleg nekaj nasvetov, koristnih informacij in še kaj – najdeš v drugem videu v epski odisejadi z naslovom “Andraž spet sliši!”.
Tudi tokratni video ima podnapise za vse moje manj slišeče gledalce ❤
_
Še enkrat hvala @Cool Fotr in AUDIO BM slušni centri Slovenija za čudovito popotovanje na poti k boljšemu sluhu!
Sharing is caring – mogoče pa prav ta video koga opogumi k naslednjemu koraku in prijavi na brezplačni pregled sluha na AUDIO BM slušni centri Slovenija!
M.I.L.F.

#gremonamorje

Ideja za izlet? Morjeee!
Prejšnji teden smo imeli v Ljubljani bolj hladno in kislo vreme, zato smo se za soncem odpravili na jug, proti morju. Najprej smo v sredo obiskali Portorož, dan za tem pa smo se odpravili v Trst. Ker ste nam precej pomagali z idejami glede izleta v Trst, obenem pa smo v inbox prejeli veliko vprašanj glede obeh izletov, z vami delimo nekaj idej in primerjavo obeh destinacij (tudi s finančnega vidika).
Vožnja iz Ljubljane do Portoroža ni nikakršna skrivnost, saj je sleherni Slovenec vsaj enkrat v življenju že okusil čare naše skromne obale. Vožnja v smeri Ljubljana-Portorož traja približno enako kot pot do Trsta. Na meji z Italijo ni nobenih kontrol, se pa v Italiji plača tudi cestnina (časovnica velja ob predpostavki, da vaš avto krasi slovenska vinjeta). V Portorožu smo parkirali na klancu med hoteli za 1,5 € na uro (eno redkih “frej” parkirišč na slovenski obali), v Trstu pa smo parkirali čisto ob vodi, par 100 m od vhoda v slovito trgovino Mirella (korona je precej okrnila italijanski turizem), cena parkinga je primerljiva portoroškemu.
V Portorožu smo si najprej privoščili kavico v znamenitem lokalu Cacao tik ob plaži. Zleknili smo se v senco na njihove udobne naslanjače in počakali, da je najhujša pripeka minila (ob zenitu nihče, tudi naš rdečelasec namazan s Cvetko, ni varen pred nevarnimi sončnimi žarki). Nato smo se odpravili proti morju. Z Julijo sva namakali nožice, fanta pa sta se kot dva otroka podala na vodna igrala. Voda je bila topla, a umazana – povsod je bilo polno trave in celo nekaj morskih klobukov. Presenetila nas je sicer precejšnja gneča, sredi delovnega tedna in ob začetku šole si res nisem predstavljala, da bodo na plaži ljudje ležali praktično eden po drugem. Tudi promet je bil gost, parkirišča in lokali pa so bili kar polni.
V Trstu smo se sprehodili do trga in kanala, pojedli pravi italijanski sladoled in se po obilnem kosilu odpravili do gradu Miramar. Čudovit grajski vrt se je kopal v soncu, gneče ni bilo (na posestvu smo bili praktično sami), parkirali smo za 2 €/uro skoraj ob vhodu. Lepota zgradbe, vrta in razgledov pa nas je popolnoma prevzela. (Dva slepa potnika smo za tem odložili na letališču v Trstu, kjer je pri vhodu v terminal parkiranje za 10 minut, ravno toliko, da se človek razpakira, brezplačno.)
V Portorožu smo si zaželeli morske hrane, zato smo se odpravili v ribjo kantino Fritolin ob avtobusni postaji. Lokal je bil precej poln, a smo vseeno dobili prosto mizo v senci stare oljke. Jedli smo ploščo s friganimi morskimi dobrotami, brancina ter lignje na žaru (vsak od nas pa je naročil in posebej plačal tudi prilogo). Ribe in morski plodovi so bili okusno pripravljeni, kar pa žal ne moremo trditi tudi za ostalo (npr. za blitvo s krompirjem, t.j. za skledo soparjene blitve z dejansko enim samim krompirjem!). Tudi postrežba je bila, kot je to tradicionalno na slovenski obali, podpovprečna.
V Trstu smo na predlog naših sledilcev zavili v japonsko restavracijo Sakura in ni nam bilo žal. Za 12 € na osebo (otroci do 3 leta ne plačajo) smo se najedli sušija in dobrot japonske kuhinje za praktično eno leto vnaprej. Hrana je bila nadvse okusna, sistem naročanja pa je tak, da z menija lahko omizje naroči kar koli, naročilo pa lahko tekom obiska še enkrat ponovite. Če vam na koncu na mizi kaj ostane, vam to računajo po ceniku, zato da hrana ne ostaja. Tak način poslovanja podpiramo! Doplačati smo morali še pijačo in po 2 € na osebo za pogrinjek. Dejansko smo sredi Trsta okusili pravi pravcati kulinarični presežek. Italijanska natakarica seveda ni govorila niti besedice angleško, a je s svojo prijaznostjo in nekaj humornimi vložki precej pripomogla, da smo premagali jezikovno bariero. Priporočamo!
Če bi morala od obeh destinacij izbrati samo eno, bi se težko odločila. Andraž bi verjetno izbral suši in Trst, Julija najboljši sladoled v Portorožu, jaz pa … Obe mesti imata poseben čar, še posebej, kadar se kopata v soncu. Vedno pa velja, da je izlet točno tak, kakršna je družba, ki jo človek vzame s seboj, in mi smo v obeh primerih imeli čudovito! Če pa vas gneča izredno moti, se slovenski obali (zaenkrat še) izogibajte.
PS
Kje na slovenski obali lahko dobro ješ – sprašujem za naslednjič?
(fotke so malo nametane, video najdete na Instagramu)
M.I.L.F.

#oddihnabone

Letošnje leto je obletnica najine poroke padla na nedeljo. Šesta po vrsti, na 10 let podlage. Prava priložnost, da se nekam odpraviva. Za Julijo sva uredila varstvo in lov na lokacijo se je pričel. Ker sva z iskanjem začela samo slaba dva tedna pred terminom, na razpolago ni več ostalo prav veliko. Korona, premik Hrvaške na rdeči seznam, vikend, kolektivni dopusti in šolske počitnice. Vse je bilo zasedeno, VSE.
Odločila sva se, da pokoristiva turistične bone – sklenila sva, da si bova privoščila luksuz! Preiskala sva vse možne spletne strani, nato pa sem na IG objavi Katarine Benček zasledila prečudovit hotel iz Rogaške Slatine. Najina destinacija je bila torej izbrana na podlagi izkušnje nekoga drugega.
Že v telefonskem pogovoru je bila receptorka izjemno prijazna, ko pa sva prestopila prag hotela Aleksander, sva se začela spraševati, če je njihovo osebje morda z drugega planeta. Hiter sprejem, nanizane vse pomembne informacije, ponujena pomoč in podani odgovori na vsa najina vprašanja – to je to.
V sobo naju je pospremil portir, ki nama je odnesel prtljago. Še nikoli nisva prespala v hotelu s petimi zvezdicami. To se je videlo že na prvi pogled. Midva spadava bolj med hribovce. A so bili od prve do zadnje minute vsi zares ustrežljivi, trudili so se nama ugoditi na vsakem koraku.
Hotel je okusno opremljen in ravno prav velik, da nikjer ni bilo gneče. Vsebuje nekje 14 sob, telovadnico, teraso, restavracijo, recepcijo in wellness. Vse od naštetega obratuje 24/7. Imajo en plavalni bazen, jacuzzi in 4 savne, od katerih je turška zaradi korona ukrepov žal zaprta. V dveh dneh pa sem na celotnem območju wellnessa srečala zgolj eno samo osebo. Se sploh zavedate, kakšen luksuz je to sredi avgusta?
Hrana je bila božanska, posebej večerja in a la carte zajtrk sta zares dosegla popolnoma novo raven. Pozdravček iz kuhinje (piščančja pašteta z marmelado iz karamelizirane rdeče čebule), lososov konfit v paradižnikovi juhi in postrv na grahovi posteljici so dodobra napolnili najina trebuščka, za grande finale pa je za eksplozijo okusov v ustih poskrbela sladica iz mangovega sladoleda z limetinim gelom. Ostala sva brez besed.
Večina vas je spraševala po ceni take nastanitve in kakšna je bila najina izkušnja. Zakupila sva poseben romantični paket, ki je vseboval zgodnji prihod (12.00) in pozno odjavo (17.00) naslednji dan. Imela sva prek 40 kvadratnih metrov sobe, pijačo dobrodošlice, romantično kopel s šampanjcem, večerjo s 4 hodi, a la carte zajtrk, floating kopel za oba, prost vstop v wellness in brezplačen parking. V hotelu s 5 zvezdicami. Za 360 €. Če vam reče največja Gorenjka vseh časov, da se splača, verjemite, da se res splača.
V hotel Aleksander se bova zagotovo še prišla razvajat, saj je to oddih na najvišji ravni. Če ne prej pa ob naslednji obletnici. Vse so nama prinesli k riti, dobesedno, in naju pedenali z vseh strani. Tako se očitno počuti kraljeva družina. 😉
_
Ja, prvič naju je nekdo “zinfluencal” in bila sva neverjetno zadovoljna.

Za vse dodatne info nama lahko pišete na ZS oz. se obrnete na ultra prijazno osebje

D.I.L.F.

#showittummy

Majhni ali veliki, okrogli in zaliti, obriti in nabiti… To so naši buščiji raznoliki!
Moški trebuh je kakor ženska rit – nobeden nikoli ni čisto zadovoljen s svojim. Eni bi malo manjše, drugi bolj nabite, tretji manj/bolj kosmate… Vsi s(m)o luškani in bemosunac, da smo tut vsi seksi! Spread the Word: Buši power!
_
Evo en video v stilu natashamernik in njenih ritk – mi smo pač buščije (po)kazal 🔥
_
Hvala vsem za poslane trebuščke!
PARTY MIX

#vhribezdedijeminbabico

Dedi pa babi sta nas peljala na en “izi” hribolazenje na Velko planino. Startal smo u 7.45, vrnil smo se nekaj žuljev in 10 ur kasneje!
Vidl krave, se kepal (s snegom, ne s kravjeki), trikrat jedl in hodil, hodil, hodil… No, en je bil v ruzačku. Nism bil jz!
Uglaaavnm, zdej bomo baje skoooz hodil v hribe (kao) tko da pobiramo predloge za hribolazarske izlete s 3-letnico
 
Hvala za predloge in zzz, grem se z DeepBlue mazat!
D.I.L.F.

#ustvarjanjescvetko

Ko pada dežek, je čas za družinska ustvarjanja! Tokrat smo izdelovali svečke iz odpadnega olja in “bivših” steklenih posodic od krem Zeliščno posestvo Cvetka.
Zabavali smo se IN ob tem bili superekološki.
Sounds fun, a?
Poglej kratek video, v katerem je na superkjut način prikazan postopek izdelave 😍
CVETKA ima do razprodaje zalog eno suuuper akcijo – akcija velja na vse kremice, ki so pakirane v 50ml lončke in so znižane za 17% ter označene s tem krogcem 😉 Paket za izdelavo svečke ti brezplačno dodajo v paket ob nakupu.
Aja, pa koda KTB20 ti še vedno prinaša 20% na vse izdelke v ponudbi!
Kaj pa ste vi počeli na ta deževen dan?
D.I.L.F.

#andražspetslišiE1

Pred prvim obiskom slušnega centra Audio BM sem bil precej živčen. Nisem vedel, kaj naj pričakujem in nekako nisem verjel, da mi lahko dejansko pomagajo.
Dolgo sem odlašal z iskanjem rešitve za moje težave s sluhom. Gluhi in naglušni so namreč še vedno precej zapostavljeni. Obravnavamo jih drugače kot ljudi z nekaterimi drugimi hibami – nekateri so z očali na primer videti celo bolj izobraženi, kot če očal nimajo – gluhe in naglušne pa še vedno vidimo kot nekakšne “bebčke”.
Tudi zato sem zavračal kakršnekoli namige o tem, da bi morda poskusil s slušnimi aparati. Moj sluh pa se je vztrajno slabšal …
Nisem hotel priznati svoje hibe. Raje sem se izogibal obiskom, druženju s prijatelji in pogovorom … v vseh oblikah. “Kar naenkrat” nisem več slišal svoje princeske, ki je sčasoma nehala govoriti z mano. “Ati ne sliši,” je razlagala in se za pomoč obračala na mamico. Prišlo je celo do tega, da je jokala, ker nisem slišal, kaj mi razlaga … in takrat sem jokal tudi jaz.

Dojel sem, da moja težava ne bo izginila sama od sebe. Odločil sem se, da poiščem pomoč in se obrnil na AUDIO BM slušni centri Slovenija.

Danes mi je žal samo, da tega koraka nisem naredil že prej. S pomočjo ekipe v slušnem centru Audio BM na novo spoznavam že skorajda pozabljene zvoke. Slišim ptičje petje, brnenje avtomobilov, prdce pajkov in – tisto najpomembnejše – smeh svoje male princeske in ljubeče besede svoje žene!
Trenutno sem nekje na pol poti … V tesnem sodelovanju z Audio BM je moj sluh vsak teden boljši – slišim, a prostora za izboljšave je še kar nekaj.
V želji, da odpravimo stigmo, ki obkroža uporabo slušnih aparatov (sploh pri mladih), smo skupaj s Cool Fotr in AUDIO BM slušni centri Slovenija posneli nekaj videov, ki bodo prikazali celoten postopek pridobitve slušnih aparatov in optimizacijo le-teh po željah in potrebah uporabnika.
Tole je prvi video, v katerem boste izvedeli, da je pregled sluha v slušnih centrih Audio BM BREZPLAČEN in da lahko njihove slušne aparate (različne modele) brezplačno testirate tudi do 3 mesece!