Rad imam knjige. Ne – LJUBIM knjige.
_
“Andraž … Andraž, ne bom ti še enkrat rekla … Pospravi legice IN knjige.”
“Ja, mami, sej bom …”
“AN…” *BUMTRESKBAMBOOM* “…DRAŽ!”
Nekje na sredini mojega imena, ki ga je ponovila že 22.694-ič, je z vsemi štirimi knjigami tresknila po mizi, ki se je pod težo 365-ih zgodb sesedla kot hišica prvega (najbolj lenega) prašička iz pravljice o Volku in treh prašičkih.
“Mami … Sej bom pospravu. Zdele bom.”
Tiho sem se lotil pospravljanja. Najprej sem pospravil knjige (for safety reasons), potem pa še Lego kocke – od prve do zadnje, tudi tiste, ki so zašle pod hladilnik.
_
To je prvi spomin, ki mi skoči v glavo, ko pomislim na knjige: mami in Disneyjeva zbirka Zgodbe za vsak dan.
Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko mi je mami brala pravljice, ki sem jih kmalu znal na pamet.
Vsak dan mi je prebrala eno zgodbo. No, včasih sta bili dve … Morda celo tri.
Kreatorji knjige so imeli dober namen – pravljice so kot nekakšen koledarček: vsaka predstavlja en dan v letu – jaz pa sem vseeno vedno težil za “samo še eeeno” pravljico.
Vsakič, ko mi je brala, mi je prebrala vsaj 2 zgodbi. Ker me je bilo strah, da bo dojela, da sem določeno pravljico že slišal, sem vedno fejkal “omg-kaj-sledi-sploh-še-ne-poznam-te-zgodbe” faco. Mami ni neumna, je pa zaigrala nevednost in upala, da nisem res tak buček, da ne dojemam, da mi je isto pravljico brala že en dan prej.
Včasih mi je prebrala celo tri, štiri … – odvisno od tega, koliko sem bil priden (= to se je zgodilo bolj redko).
_
Nekje v osnovni šoli sem popolnoma izgubil zanimanje za knjige. Košarka, rokomet, hokej pred blokom … Vse je bilo bolj pomembno kot knjige. Še punce so mi postajale vse bolj všeč (bolj kot knjige). Čisto malo krivde pripišem tudi neumnim smernicam bralne značke, ki so poskrbele za nekaj najbolj dolgočasnega branja v mojem življenju. Tudi kasneje na višji stopnji je bila izbira knjig za obvezno domače branje velikokrat popolna brca v temo.
Smo pa veliko brali Vitana Mala … #pedoread #winkwink
Moja ljubezen do branja se je vrnila, ko mi je moja pokojna učiteljica za slovenščino svetovala, naj preberem nekaj bolj “mladinskega” … Vrgel sem se med police in prebral celotno zbirko knjig Pet prijateljev, vse dnevnike Jadrana Krta in večino knjig, ki jih je napisala Desa Muck.
Potem sem prešaltal na angleške knjige in prebral vse, kar smo imeli v knjižnici.
Nekega dne sem šel do knjižničarke in jo vprašal, katere so najbolj debele knjige v knjižnici.
Malce je razmišljala, potem pa me usmerila proti polici, na kateri je pisalo “J. Jalen”.
“Bobri … Ampak ti najbrž ne bodo všeč …”
Čeprav do tistega trenutka še ni zgrešila in mi je vedno predlagala le odlične knjige, sem malce podvomil v njeno razsodnost. Bobri? Zgodovina? Slovenski pisatelj? Vojne? Tole bom prebral kot bi mignil!
“A lahko vse tri vzamem, prosim?”
Povpraševanja po katerikoli izmed treh knjig avtorja J. Jalna ni bilo (zakaj dfu*k smo imeli te knjige v naši mikro knjižnici?), zato mi je izjemoma dovolila, da si izposodim vse tri.
Komaj sem čakal, da pridem domov in se zapodim v knjige …
_
Nekaj tednov kasneje me je ustavila na hodniku in me vprašala, kako mi gre branje.
“Uf, ja … Um … Jutri jih prinesem!” sem se zadrl, medtem ko sem že tekel proti telovadnici. Telovadba je bila vedno moj najljubši “predmet”.
Trajalo je še kar nekaj dni, da sem se spomnil poiskati knjige, jih našel in nato še nekaj dni, da sem jih odnesel nazaj v njihov dom.
Knjižničarka mi seveda ni zaračunala zamudnine, se je pa nasmehnila in me spomnila, da je dobro poslušati knjižničarko.
_
Od takrat sem res redko prijel za (dobro) knjigo.
Imel sem obdobja, ko sem prebral po 10 knjig v enem tednu, nato pa spet leto ali dve nič.
Danes sem star 30 let in nekaj dni in ugotavljam, da sem prebral … PREMALO!
Prebral sem resnično premalo knjig, kar je žalostno – glede na to, da me kličejo “ima preveč časa”! Skorajda vsi moji spomini na knjige so čudoviti. Po žilah mi poženejo mravljince, ustnice se mi razlezejo v nasmeh … Knjige! Knjige so zakon!
Ljubim knjige! Ljubezen je večna in nekaj kratkih pavzic je ne utrudi, temveč jo le utrdi.
_
Rad bi, da Julija čez 30 let pogleda na svoje s knjigami “nabite” police in se spomni svojih prvih knjig. Da se spomni name, na svojega atija, ki se trudi oponašati žabo in princa, Sneguljčico in vseh sedem palčkov …
Rad bi, da ji pogled na knjigo vzbudi enaka čustva, kot se trenutno prelivajo v meni.
Rad bi, da jo knjige in branje razveseljujejo.
Rad bi, da bi tudi ona ljubila knjige.
_
Trenutno je Julijina soba še v izdelavi, natanko pa že vem, kje bo imela polico s knjigami.
Polico, ki jo bomo napolnili s knjigami in spomini.
Jaz, Manca in Julija. Naša družina.
Aja, pa Felix bo malce pomagal!
Več o tem pa … 😉
________________________
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
