#pridna

0

Juliji, moji skoraj triletnici, velikokrat rečem, da je “pridna”. Na ta način jo pohvalim in ji dam vedeti, da sem vesel, ker je upoštevala moja navodila. Lahko bi ji rekel: “Draga hčerka, hvala, da si upoštevala pravila in spoštovala moje poprej izražene želje”, a sem samo človek in ne uporabljam takega besedišča, dasiravno vem, da je nakazovanje na pridnost otroka eden izmed smrtnih grehov starša v 21. stoletju.

Ja, otroku ne smeš reči, da je priden.

Zakaj ne? Baje z uporabo besede “priden” otroku v podzavest zasadimo željo po ugajanju. Zgolj z uporabo besede na “p” lahko otroka iz na trenutke ubogljive žverce, spremenimo v vsem ugajajočo amebo, ki bo v življenju (če nenehnemu trpljenju, ki je posledica nepravilnega izrazoslovja staršev sploh lahko tako rečemo) iskala le priložnost za izkazovanje svoje prid… Ups, skorajda sem znova zapisal to besedo!

Torej, otroku nikakor ne smeš reči, da je priden/-a. Nisem čisto prepričan, kako je z drugimi pridevniki za otroka, ki deluje (ali le-to poskuša) kot normalen člen družbe, s katerimi potrdimo ustreznost njegovega ravnanja, a zagotovo je, da beseda na “p” ustvarja socialne retarde.

 

Različni strokovnjaki dan za dnem pritrjujejo tej tezi in (ne?)hote sejejo dvom v glave že tako razdvojenih starševskih navez. Starši nimamo pojma, kaj je prav! Sanja se nam ne, kdo je bolj v zmoti: očka proti mamici, starša proti starim staršem, sosedi proti strokovnjakom v člankih, knjigah in drugačnih publikacijah – nekateri z navajanjem najbolj ekstremnih primerov podajajo (dez)informacije na enak ali še bolj škodljiv način kot zoprna soseda, ki pozna kolegico, katere sestrična je … Bulšit!

Težava je v tem, da se včasih zgodi, da novinar, ki povzema strokovno čtivo, zaradi berljivosti besedila morda izpusti kakšno besedo ali se skoncentrira na napačen del publikacije, in s tem bralcu prenese napačno sporočilo. In že tako prenapihnjeno poveličevanje neobstoječega problema, se sprevrže v pravo malo katastrofo, katere posledice bomo čutili vsi člani družbe.

Starši članek preberejo, si ga interpretirajo po svoje in kar naenkrat otroci ne smejo biti več pridni. NE – saj si prebral, da pridni otroci zrastejo v ubogljive zombije, ki jih bodo teptali vsi “uspešni” posamezniki, ki so zrasli iz kljubovalnih otrok, katerih prihodnost je svetleča, saj kljubovalnost in trma nakazujeta na visok intelekt otroka … Res je, tudi to so pokazale “raziskave”: trmasti, kljubovalni in sebični otroci zrastejo v uspešne poslovneže, predsednike in princeske, živeče v palačah, ki jih čistijo pridni otroci.

Egoizem in sebičnost, neupoštevanje pravil, zakonov in avtoritete … To so vse realni problemi današnje družbe, do katerih je prišlo ravno zaradi drastičnih sprememb v naravi vzgoje, ki so bile delno tudi posledica napačnega podajanja informacij in slepega sledenja le-tem.

Naši starši so bili vzgojeni s trdo roko. Vzgajali so nas z milejšo obliko vzgoje, danes pa mi v vlogah staršev – užaljeni zaradi šamarja ali dveh, ki so jih utrpele naše poredne rite – ne vzgajamo, ampak zgolj sprejemamo otrokove (tudi tiste najbolj absurdne) želje in hotenja. Ne vzgajamo in tako skorajda nismo več starši. Smo samo še bleda senca naših babic, dedkov, mamic in očetov. Smo le še boksarske vreče, polne denarja, ki manjko volje in časa za vzgojo naših otrok – da, za vzgojo je potreben tudi čas – polnimo z igračami in zatiskanjem oči pred porednostjo.

Ups, še ena beseda na “p”, ki je starši ne smemo uporabljati! Otroci niso poredni, ampak … Nisem strokovnjak, sem le ati, ki ga skrbi za svojo princesko. Skrbi me, da bo živela v svetu, kjer pridnost ne bo vrlina in pridni ne bodo nagrajeni. Skrbi me, da bo zaradi mojega mižanja ob njenih izpadih trme in vseh nekaznovanih porednih dejanj, zrasla v egoistično p**** (za zvezdicami se ne skriva beseda “priden”).

__
Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu BIBALEZE.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here