#Praga2012

0
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

“Ne vem, kdaj sem nazadnje (če sploh sem kdaj) nekomu toliko časa buljil v jajca …”

Nikoli nisem fantaziral o galonah piva, ker pira pač ne pijem. Težko bi tudi rekel, da me že od nekdaj zanima Plečnikova arhitektura, ker sem se je nagledal že v rodnem Kranju. Zakaj smo davnega leta 2012 potem sploh obiskali Prago?
Moja predraga mamica je le nekaj tednov pred potovanjem postala srečna dobitnica v neki nagradni igri potovalne agencije, ki je (rajši) ne bom imenoval. Ker na tako potovanje nihče ne gre sam, smo se ji pridružili še moja sestra, moja takratna punca in jaz. Na koncu smo za potovanje plačali skorajda toliko, kot če bi v Prago leteli z letalom (lesson learned, huh?).

Avtobus nas je pobral pred Tivolijem. Še pred odhodom nas je voznik opozoril, da je na Dolgem mostu, kjer je naša naslednja postaja, zadnja priložnost za toaletne potrebe. Pot je dolga, postanki pred naslednjo točko pobiranja (Celje) pa niso predvideni. Na Dolgem mostu so tako vsi opravili svoje potrebe, pobrali pa smo tudi še nekaj potnikov. Približno 3 minute za tem, ko smo zapeljali na obvoznico, je rahlo okajena mladenka vprašala šoferja, kdaj se bomo ustavili. Z nasmeškom ji je razložil situacijo. Devetnajst sekund za tem je nek drug mladenič v roki držal dva pollitrska kozarca predelanega piva, ki ju je napolnil na zadnjih stopnicah. Yup, tip je poscal pol avtobusa in polil še drugo polovico avtobusa, ker se do Celja pač nismo ustavljali.

V Celju je rahlo iritiran voznik vsem je*al mamice, nekateri pa so prejeli tudi opozorila pred izključitvijo iz izleta/avtobusa.
Obetala se nam je mirna vožnja, ker je ob odhodu iz Celja obveljala prepoved konzumiranja alkohola na avtobusu. Glasno negodovanje je potihnilo nekaj kilometrov po prehodu avstrijske meje. Pijančki so zaspali prvi, sledili smo vsi (dokaj) trezni … nato pa je ena od animatork začutila potrebo, da zbudi cel avtobus. Why not – kdo ne uživa v bednih šalah in gobcanju o aktualni ponudbi turistične agencije, s katero smo potovali? Pijančki ne uživajo. Tudi mi nismo. Tudi voznik ni.

Po več urah vožnje (in 1001 postanku) smo prispeli na obrobje Prage. Pred očmi je v mraku zasijal napis “TOP HOTEL”. Po tisočerih hodnikih smo se končno prebili do naše sobe, se za nekaj trenutkov zleknili na postelje in si malo pretegnili ude. Ne vem za druge, a 194 centimetrov dolge osebe na avtobusih ne uživaMo najbolj.

Tisti, ki radi potujete, najbrž razumete navdušenje ob besedni zvezi “hotelski zajtrk vključen”. Ob prihodu v nabito polno jedilnico sem strateško razdelil naloge: “najd eno fajn mizo, ti pejd po kruh, ti zrihti za pit, jz mam ostalo …” in že čez nekaj trenutkov je našo mizo krasila gora hrane. Ampak razen zapakiranih marmeladic in razredčenega mleka ni bilo na mizi ničesar užitnega. Sir je spominjal na tistega, ki ti ga prodajalka ob 20:56 prodaja kot sveže narezanega (s trdo skorjico), umešana jajčka so imela čudno barvo, kuhana pa še bolj čuden vonj …
V teh trenutkih se nam je začelo svitati, da Top hotel ni ravno “top”. Že soba in postelje so bile nevredne imena hotela, zajtrk pa je začetno sumničenje spremenil v maraton šal neprimernosti poimenovanja turistične stavbe, v kateri smo se nahajali.

Dan smo preživeli v centru mesta, kjer lahko najdete nešteto kotičkov z odličnim pivom in okusno hrano. Lahko … nam ni uspelo. Po “okusnem” zajtrku smo kosilali v neki gostilni, kjer so nam ob precej podpovprečni hrani postregli topel pir.
Sedaj najbrž misliš, da smo razvajene ritke, ki vedno samo tarnajo? Ni čisto tako. Po kosilu smo z nasmeški na ustih zadovoljno momljali ob prežvekovanju pomfrija v bližnji čevapđinici – yup, tudi v Pragi je ogromno naših južnih bratov, ki vedo, kaj je dobra hrana.

Zvečer smo imeli v sklopu potovalnega paketa organiziran “PRIVAT” koncert z bendom Dubioza Kolektiv na najbolj čudni lokaciji za diskoteko vseh časov – nekdo je bivšo cerkev spremenil v diskoteko!
“Ugleštani” smo se zagrebli za sedeže v avtobusu (polovica potnikov ni imela te sreče in so vsaj eno uro čakali na povratek avtobusa, ha-ha!). Veselje nas je minilo, ko smo se 20 minut drenjali na vhodu v cerkev, ups diskoteko. “Privat” koncert ni bil čisto privat, ker je bilo v cerkvi gazilijon ljudi iz avtobusov še nekaterih drugih potovalnih agencij … ampak niso vsi čakali za vstop na plesišče – večina je stala v vrsti za “free meal and a drink” oziroma v tem primeru čevapčiče s čebulo in neko alkoholno brozgo sumljive barve. Svoje kupončke smo predali “znancem” iz avtobusa in si naročili vsak svoje pivo. Najlepša stvar v Pragi je cena pira in (v večini primerov) kakovost le-tega. Pivo, pivo, pivo in Dubioza Kolektiv so odličen recept za žurko … ki je ni pokvaril niti mix vonja čebule in švica vseh nas, ki smo uživali na “privat” koncertu.

Ne spomnin se več, kako smo prišli domov, ker smo naleteli (mi in še 100 drugih) na nekakšne težave z avtobusnim prevozom, spomnim pa se lakote zjutraj, ko sem v jedilnici, polni hrane, buljil sosedu v jajca. Ne vem, kdaj sem nazadnje (če sploh sem kdaj) nekomu toliko časa buljil v jajca. Bila so sivo-zeleno-rumene barve in še preden sem v usta nesel prvo drobtinico hrane, sem bil sit. Tistega jutra sta našo precej prazno mizo krasila le (slaba) kava in (še slabši) čaj.

Drugi dan za raziskovanje Prage smo izkoristili za sladkanje z vsemi “lokalnimi” slaščicami, (moj) prvi in zadnji obisk Starbucksa, pokušanje piva in ogled plečnikovih mojstrovin ter ostalih arhitekturnih čudes Prage. Kot pravi turisti smo nakupili nekaj spominkov in skočili nazaj v hotel po novo garderobo – zvečer nas je namreč čakala še ena “privat” zabava v sklopu potovalnega paketa.

Na predvečer povratka v Slovenijo smo v eni izmed manj uglednih četrti Prage pili absint in druge še bolj čudno obarvane alkoholne zvarke značilne za praške nočne klube. Zavoljo svojega moškega šarma sem cel večer pil pijačo, ki so jo plačali gospodje željni moje pozornosti …
Spomini na tisti večer so malo motni, vem le, da je spet prišlo do zapletov z avtobusnimi prevozi in smo se v hotel vrnili s taksijem.

Zjutraj je sledil zajtrk, kjer so že tretji (oziroma najbrž 93178.) dan postregli ISTO (ne enako, isto!) hrano, ki je tako kot tri dni poprej nismo jedli in pakiranje za odhod proti domu se je pričelo. Povratek je minil brez večjih ekscesov o “prešvercanih” hektolitrih piva v prtljagi potnikov pa ni potrebno izgubljati besed.

Obisk Prage kljub nešteto neprijetnim situacijam, ki so bile v največji meri krivda potovalne agencije in naše naivnosti, PRIPOROČAM!
Dobra hrana, ODLIČNO pivo in ogromno znamenitosti, zanimivosti in drugih “zakladov”: odlična popotnica za zvrhan koš zabave!
Izognite se TOP hotelu ter sivo-zeleno-rumenim jajčkom pri zajtrku in vse bo v najlepšem redu!

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here