Poroka A+M 23.08.2014

0

Strmim v ekran računalnika in razmišljam … Poslušam dežne kapljice, ki me spominjajo na tisto čudovito sobotno dopoldne leta 2014, ko je prav tako kot danes, padal dež. Razmišljam …, kako bi napisal najino poročno zgodbo, ki se je zgodila točno sedem let nazaj.

Tistega dne nič ni šlo po načrtih: dež je močil slamnate kocke namenjene ritkam svatov, bagerist je le uro pred slavjem še vedno razkopaval ribnik le nekaj metrov od kotička, kjer sva nameravala dahniti “usodni da”, iz kuhinje je neznansko smrdelo po česnu … jaz pa sem skakal gor in dol in gasil 1001 požar, ki je napovedoval pravo malo katastrofo.
Glavna natakarica mi je le nekaj minut prej sporočila, da voda iz pipe ni pitna, lastnik ranča me je skušal pregovoriti, da poroko prestavimo v notranjost gostišča (kjer je smrdelo po česnu), mami in tašča sta me buzerirali glede kofetov za vse goste, ki so počasi začeli prihajati na prizorišče …
V glavi se mi je mešalo, a sem skušal ohraniti mirno kri. Manca se je medtem pripravljala v svoji sobi. Njena naloga je bila, da pride iz sobe, se pod očetovo roko sprehodi do paviljona in me vzame za moža.

Brez heca – število njenih zadatkov sem zminimaliziral na skorajšnjo 0, ker nisem želel, da bi karkoli zasejalo dvom v njeno odločitev, da bo “moja” do konca življenja …

S pomočjo prijateljev in družine (hvala nekomu, da imam precej prepričljivo mamico IN taščo) smo s trdim delom vse do zadnjega trenutka, vse uredili ravno ob pravem času.
Stal sem v paviljončku ob gozdnem robu, se živčno nasmihal svatom in s pričama še zadnjič preverjal seznamček stvari, ki smo jih morali urediti … Vse gud?

“Um, a lahko nekdo unedva čudaka umakne iz prizorišča?!” – nek parček, ki se je ženil teden za nama je prišel pogledat, kako vse skupaj izgleda … ravno v trenutku, ko bi Manca morala prikorakati do mene!

Eden izmed prijateljev je pregnal vsiljivce. Imamo zeleno luč!
Še zadnjič sem si obrisal švic na čelu in pogledal na drugi konec kamnite potke, kjer je poleg svojega očeta stala najlepša ženska na svetu. Iz pianina se je zaslišala melodija najine pesmi, a več od prvega tona nisem slišal, ker sem kar nekako zaplaval v svoje misli.

Nisem se mogel načuditi njeni lepoti in dejstvu, da bo ta lepotica v belem, ki koraka proti meni že čez nekaj trenutkov postala moja žena.

Moj najboljši prijatelj me je dregnil, ko je prišla čisto do naju in iztegnil sem roko ter jo potegnil k sebi. Hlipnila je v jok (sreče, I guess?) in pri tem izstrelila velikanski smrkelj … ki sem ga gentelmansko obrisal z roko in v svoje hlače.

V dobrem in slabem!

Ko sva sedela na miniaturnem kavčku in poslušala navodila matičark, sem buljil v Mančine oči in le na pol poslušal, kaj sta nama govorili. Še med natikanjem prstana in govorjenjem zaobljub sem bil malce zmeden.

Ne spomnim se podpisovanja poročnega lista, spomnim pa se prvega poljuba in ponosa, ki sem ga čutil, ko sva z roko v roki zakorakala med svate.
ŽURKA TIME!

Na srečo so vsi upoštevali dress-code in so na poroko prišli v gumijastih škornjih, ker je bila zelenica pred šotorom popolnoma razmočena!

Po obmetavanju z rižem in razsipavanju s solzicami, sva goste usmerila v šotor s prigrizki in pijačo, midva pa sva skočila še na krajši fotošut.

Poročila sva se na ranču, zato je bila najbolj logična lokacija za fotkanje v hlevu pri konjih, ki jih Manca obožuje že vse življenje: konji in kužki so pač PRED mano na lestvici Mančinih najljubših stvari!

Nastale so čudovite fotke, ki mi še danes narišejo nasmešek do ušes.

Po fotkanju je bil čas za ŽURKO!
Prodajanje nevestinega čevlja, fotkanje v foto kotičku, ples, ples in še enkrat ples …

Sestra in najboljša prijateljica sta nama napisali reperski komad in izvedli pravi performans na nivoju. Babice so plesale, dedki so nazdravljali … Seveda ni manjkalo “poročnih” iger, med goste pa sva vrgla tudi šopek in podvezico.

Poročila sva se ob dveh popoldan, žurka pa je trajala vse do jutranjih ur.
Počivali smo samo med (pre)nažiranjem z nadvse okusno hrano.

Vmes se je izgubil eden izmed prijateljev – nekje med iskanjem pogrešanega (našli smo ga pod mizo, kjer se je basal s školjkami), pa so nam ukradli še nevesto – ki je šla žurat na neko vaško veselico nekaj kilometrov stran – a so nam jo tudi vrnili PO tem, ko je pač nismo našli. #ups

Tisto noč sem se naplesal kot še nikoli. Začelo se je s prvim plesom ženina in neveste, kjer sem raztural (na žalost ni video dokazov).

Po tem, ko sem zaplesal še z VSEMI ostalimi pripadnicami ženskega spola, je bil čas za večerjo in malo počitka, pred torto okoli polnoči pa sva z Manco zaplesala še prav posebno salsa poslastico, ki je očarala vse prisotne (na fotkah je videti super, o napakah med plesom pa se ne govori, ker ni video dokazov za le-te).

“Spat” sva šla ob 6:45 (in nisva bila zadnja).
Zjutraj sva po zajtrku razdelila preostanek torte in slaščic ter se poslovila od prijateljev in družine – že čez nekaj ur sva pičila na mini medene tedne na hrvaško obalo!

Evo ga – opis najine poroke je ugledal svet v obliki osnovnošolskega spisa – bolje išta nego ništa!
Aprišiejt it!

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here