Kmalu po Julijinem rojstvu sva z Manco začela s projektom “Selitev”. Ko je bila najina kepica stara le kakih 6 tednov, je doživela svojo prvo selitev. Naše staro stanovanje sva zamenjala za večje, boljše stanovanje. Naš novi domek je potreboval “le nekaj osvežitve” … ki se je zavlekla do božiča!
Manca in Julija sta vmes živeli pri babici in dedku na Bledu, jaz pa sem živel kar na gradbišču, v katerega se je spremenil naš novi dom. Služba in pomoč pri obnavljanju sta me za nekaj časa oddaljila od mojih princesk, saj smo se videli cca. dvakrat na teden. “Je treba potrpet!”
Na božični dan smo bili končno preseljeni v naš novi dom. Čas je bil za novo poglavje – sedaj bomo veliko več skupaj in končno bom lahko užival v vlogi očka …
Družinska idila je trajala dobrih 14 dni, potem pa sem dobil priložnost, da zaslužim nekaj dodatnega denarja. Selitev (kljub izdatni pomoči staršev) ni bila poceni! Priložnost sem zagrabil z obema rokama in v želji, da bi bil najboljši mož, očka in še kaj, družino nehote spet postavil na drugo mesto.
“Samo nekaj tednov, morda kak mesec …”
Na začetku sem res mislil, da bom odsoten le nekaj tednov, potem pa se je vse skupaj razvleklo na skorajda tri mesece.
Julija je bila iz dneva v dan bolj velika, bolj samostojna in bolj razigrana. Zamujal sem ogromno. Kar nekaj tistih “prvič” sem videl zgolj na posnetku ali pa še to ne.
Manca je bila preobremenjena, jaz sem bil preutrujen … dve minusa pa v tem primeru ne tvorita plusa. Uživali smo v redkih trenutkih skupaj, a to ne pomeni, da nisva bila slabe volje zaradi vseh tistih trenutkov, ko nismo bili skupaj …
Dovolj je bilo! Čas je bil, da družino postavim na prvo mesto. Malo smo zategnili pasove in raztegnili nasmehe. Kako malo je potrebno, da si srečen. Skupni trenutki so nekaj najlepšega na tem svetu! Vsak dan smo bili vsaj malo skupaj in vsak dan je bil (še) lepši od prejšnjega.
Poletje smo preživeli na morju. Res smo užili čisto vsak trenutek (ko nisem bil v službi).
Potem pa je prišel konec poletja in čas, ko je Manca morala nazaj v službo, Julija pa v vrtec. Kar naenkrat smo postali “tipična” družina. Starša na šiht, otrok v vrtec in nekaj ur kasneje starša s šihta, otrok iz vrtca.
V službi sem od 6-h do 18-h ali pa od 18-h do 6-h, kar pomeni, da so bili naši skupni trenutki spet redki in omejeni zgolj na nekaj minut pred spanjem. Manca je namreč med tednom v službi do 16-h, jaz pa povečini delam nočne in med vikendom.
Vem, da nismo edini, ki skupaj uživajo le nekaj ur na teden, a … Vem, kako je bilo, ko smo več časa preživeli skupaj in si spet želim tega. Želim si, da smo skupaj vsako popoldne in vsak vikend. Želim si, da za praznike kam odpotujemo ali pa se doma skupaj valjamo po kavču, želim si …
Med gledanjem filma me je zadelo: kaj delam?!
Kako klišejsko, kajne? Film je star, a vreden ogleda – videl sem ga že vsaj desetkrat – a šele sedaj sem zares dojel bistvo zgodbe … Hja, starševstvo te res spremeni!
Nihče mi ne bo vrnil zamujenih trenutkov, lahko pa poskrbim, da bo teh trenutkov v prihodnosti čim manj! Family first! Cmokiji, objemčki in morda tudi kakšen kreg – to je tisto najpomembnejše v življenju!
Drugega novembra sem šefu izročil odpoved. Po 12 letih varovanja oseb in premoženja je čas za nove izzive. Še 30 dni bom varnostnik potem pa … bom užival v družbi mojih treh lepotičk!
Se že veselim novega poglavja v svojem življenju!
… služba pa … nekaj se bo že našlo 😉
