#maminapentlja

0

Prvi plusek, prva brca, prvi trebušček, ogromno prebrane literature, obiskovanje predavanj in šola za starše. »Pripravljena sva!«

Sredi noči mi je odtekla voda in na poti v porodnišnico je bilo v avtu precej sproščeno, veliko sva se smejala. Potem pa prvi šok: po 18 urah otroka še vedno nisem držala v rokah. Predihavala sem gromozanske bolečine, trmasto sem zavračala vse oblike pomoči, »bom pa ja zmogla, še vsaka je«. V naslednjih dneh se je zvrstilo malo morje takih trenutkov. Zlatenica, pretirana zaspanost, moj nenormalno visok krvni tlak, jokanje vsakih par minut (jaz, ne otrok), konstanten občutek krivde in dvom v vse, kar počnem. Pa saj sploh ne vem, kaj počnem! Dojenje nama nikakor ni steklo, čeprav sva gnezdili do onemoglosti. »Kaj delam narobe? A naj ne bi bilo vse to popolnoma naravno. Pa nadnaravna povezanost z otrokom, pa flikneš dojko ven in obrok je pripravljen, pa pucaj, pa kuhaj polnovredne obroke, saj tvoja hrana prehaja v materino mleko, pa ne zapostavljaj psa, pa ne zapostavljaj moža, pa glej, da boš vse kilograme izgubila …«

Zakaj nihče ni omenil, kakšno garanje je dojenje in da nikoli zares ne veš, kaj kot starš sploh počneš, vsaj prvič?!

Prvi dnevi, tedni in meseci so bili tako zame neverjetno naporni. Predvsem zaradi vseh predstav, ki sem si jih ustvarila v glavi, in primerjanja z drugimi mamicami, ki imajo vse v nulo urejeno. Andraž je seveda mojo stisko opazil, a njegove tople besede niso padle na plodna tla. »Kaj pa on ve, saj sva vendar v istem dreku, nihče od naju nima pojma, kaj počne.« Po nekaj mesecih pa je od besed prešel k dejanjem. Da mi je prinesel darilo, ker sem mu rodila otroka, je rekel. Sarkastično sem se nasmehnila in v roke mi je potisnil malo škatlico. »Pa ker si najboljša mami na svetu.« Ob pogledu na vsebino darilne embalaže sem se zjokala kot dež. Ta mala pentljica je predstavljala odrekanje, živčnost, utrujenost, a tudi neuničljivo povezanost in neopisljivo ljubezen, potrditev, da morda nekaj le delam prav.

Kmalu po tem sem ugotovila, da je »starševska popolnost« več ali manj zgolj fasada. Počasi sem iz življenja na vseh ravneh izločila osebe, ki so mi zbujale slabo vest, me zasipale z očitki in podobno. Z mamicami, ki so svojega otroka vsakokrat primerjale z mojim in seveda našle ogromno dejavnikov, v katerih je bil njihov potomec tako zelo boljši od Julije, sem se prenehala družiti, profilom na družabnih omrežjih, ki so prikazovali nerealno stanje, sem prenehala slediti, vsem, ki so mi govorili, da se za dojenje nisem dovolj trudila, da bi bil že čas za izgubo poporodnih kilogramov, da se »vse da, če se hoče«, sem pokazala srednji prst in obdala sem se s prav posebnim naborom mamic. Tistih realnih, ki jim ni težko priznati, da je njihov kavč včasih poln mačje dlake, da se z možem občasno skregata, ker sta preutrujena od vseh obveznosti, da jim je težko usklajevati delo od doma in zaprte vrtce … Zdaj so v mojem ožjem krogu tiste, ki bi zame in za mojega otroka dale desno ledvico, ki me bodrijo, vedno najdejo spodbudne besede ter brez vprašanj priskočijo na pomoč. In prav vsaka od njih si zasluži najboljše.

»It takes a village«, pravijo. In strinjam se.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here