Moja mami ni popolna – tudi ona je le človek in kot vsak človek ima tudi ona svoje napake.
Tudi ona je le ženska in kot vsaka ženska ima tudi ona svoje muhe.
Toda le ona je moja mami – in moja mami je popolna mami!
_
Razmišljam o svoji mamici …
Kljub temu, da je imela kar dve službi, je nekako vedno našla čas zame. Imel sem srečno otroštvo. Do tretjega leta sem jo imel samo zase, potem pa sem jo delil z očimom.
Spomnim se, da me je zgodaj zjutraj preoblekla (kar pod kovtrom, da sem lahko spal kar se da dolgo in da me ni zeblo, ko mi je slačila pižamo) ter me odnesla k varuški.
Po službi me je pobrala in stekla sva dogodivščinam naproti. Nabiranje polžjih hišic in rožic, streljanje z lokom in s fračo, zbiranje čudnih kamenčkov in pajkov …
Takrat še ni bilo mobitelov, tablic in nismo imeli denarja za gore igrač – tiste, ki pa sem jih imel pa niso bile niti približno tako zanimive kot igra v naravi.
V nasprotju s sodobnimi mamicami mi je kdaj pustila, da sem (pre)dolgo gledal televizijo (tako sem se naučil angleščine), da je lahko v miru skuhala in pospravila, kar sem razčefukal.
Nato pa je prišla noč in čas za odhod v službo št. 2.
Peljala me je v varstvo in me pozno ponoči/navsezgodaj zjutraj pobrala, da sva se lahko malo stisnila, preden se je zgodba ponovila – pižama dol, štumfi in gate gor …
_
Spomnim se samo lepih stvari – če mi ne bi povedala, da sem občasno prespal pri varuški in sva se videla samo nekaj uric popoldan, se tega sploh ne bi spominjal.
V mojem spominu so ostali samo trenutki, ki sva jih preživela skupaj.
Vedno mi je stala ob strani – grajala je moje napake in spodbujala moje uspehe.
Nudila mi je varno zavetje – vedno, kadar sem ga potreboval.
_
Iz fantka, ki je mamici vsak dan povedal, da jo ima rad in da je ona njegova ljubica, sem zrasel v fantiča, ki se je zaljubil – v čisto pravo punco!
Besedice “rad te imam” so dobile nov pomen in so postale rezervirane za njo, ki je kasneje postala moja žena.
_
Šele zdaj, ko razmišljam o svojem otroštvu, se zavedam, kaj vse je storila zame in kaj vse je pretrpela, da sem tu, kjer sem.
Spoznal sem, da je biti mamica res nehvaležno delo in da ji ga jaz zagotovo nisem olajšal.
Oprosti, da sem (bil?) tak mali pizdek!
Obljubim, da te bom objel, tudi kadar na mizi ne bo pohanih zrezkov, in te malo večkrat poklical, da te vprašam, kako si in kako si preživela dan.
Mami, rad te imam – za zmeraj!
