Gledam Đulo, kako se nerodno sprehaja gor in dol po sobi. “Pospravlja” svoje igračke. Navihano se smehlja in Zoyi nekaj razlaga v jeziku, ki ga razumeta samo oni dve.
Raste – vsak dan je večja in bolj samostojna – kot gobe po dežju. Raste v majhno punčko, ki bo zrasla v deklico, ki bo nekoč zrasla v punco, žensko … Nekega dne bo nekomu dekle, malce kasneje nekomu partnerka, morda celo žena in mamica. Odrasla bo in ne bo me več potrebovala. Našla bo nekoga drugega, da bo pazil nanjo.
… jaz pa bom še vedno tam nekje v daljavi, pazil, da se ji kaj ne zgodi – vedno bo moja mala princeska!
Zavedam se, da se vsak dan dogajajo grde stvari – takšni in drugačni zločini, krivice in/ali nesreče vsak dan prizadenejo milijone ljudi po celem svetu. Zavedam se tega in včasih kakšno novico rajši kar preskočim, ker vem, da me bo vsebina prispevka preveč prizadela. Mene – bralca! Sploh si ne upam predstavljati, kaj šele doživljajo tisti, o katerih takšni prispevki govorijo.
Zamižim, pogledam stran ali pa zgolj prestavim miško in vse gorje mine.
… ane?
NE! To je le moj obrambni mehanizem. Tako se jaz zaščitim pred zlom, ki se širi po celem svetu. Zatisnem oči in počakam, da gre mimo.
… mimo mene, mimo moje družine.
Nisem edini, ki to počne. To je naš vsakdan. Dejansko ne moremo pomagati vsem in vsakič … zato na vsake toliko odprem oči in preberem o tem in onem. O tisti posiljeni punčki in tistem fantu, ki ga sošolci ustrahujejo med odmori …
Te stvari se dogajajo povsod! Ne samo v Ameriki, ne samo v Ljubljani, ne samo pri sosedih in ne samo v drugih družinah – VSAK izmed nas je lahko žrtev takih in drugačnih hudobij! Nehajmo si lagati in nehajmo se pretvarjati, da tega “pri nas” ni. Tudi v Sloveniji je tisoče (tako ali drugače) zlorabljenih otrok in odraslih!
V četrtek sem bral članek o tem, da so v Ljubljani kriminalisti odkrili priročnik za zlorabljanje otrok! Sploh ne morem pomisliti na … Ne, ne morem.
Tokrat ne morem samo pogledati stran, ne morem zgolj zapreti brskalnika in odmisliti grozodejstev, ki so nastala zaradi teh dokumentov. NE MOREM!
Rad bi pomagal. BI, a ne vem, kako bi jaz lahko pomagal nekomu, ki je doživel in pretrpel stvari, na katere jaz tudi pomisliti ne upam.
Ne morem se vrniti v čas in ******** vseh tistih pošasti, ki zlorabljajo otroke po celem svetu. Ne morem. Kaj pa lahko storim, kaj lahko storiš ti?
Včasih je dovolj že pogovor. Žrtve potrebujejo nekoga, ki jim bo verjel – nekoga, ki mu lahko zaupajo in nekoga, ki jim bo pomagal spoznati, da sami niso nič krivi.
V inštitutu za zaščito otrok Lunina vila so specializirani za zdravljenje in preprečevanje travm pri otrocih, ki so preživeli zlorabe, zanemarjanje, spolne zlorabe, smrt bližnjega, dolgotrajno bolezen, imigracije,… Njihovo vodilo je prepričanje, da lahko z nudenjem varnega, sočutnega in prijaznega okolja otrokom, ki so doživeli kakršno koli obliko travme, omogočijo, da premagajo njene negativne posledice in iz nje zrastejo v zdrave in srečne mladostnike in kasneje odrasle osebe.
Tukaj pa pridem na vrsto jaz – tudi jaz lahko pomagam, tudi ti lahko pomagaš!
KAKO pa?
Sprejmi odločitev, da boš:
- iskreno in odprto govoril o tej težki temi ter tako razbijal družbeni tabu
- opazil otroka, prepoznal njegovo stisko, ukrepal ter spremenil njegovo zgodbo
- pristopil do otroka v stiski in vprašal “Kako ti lahko pomagam?”
- zaupal svoji intuiciji, dvignil telefonsko slušalko in prijavil sum zlorabe
Zaobljubi se, da boš opazil, prepoznal in ukrepal!
Vmes pa lahko tudi prispevaš kakšen evro in/ali kot prostovoljec priskočiš na pomoč pri izvajanju njihovih dejavnosti.
