Potovanje na Zanzibar je trajalo 26 ur (upoštevajoč 2 uri časovne razlike med Ljubljano in Zanzibarjem) – brez heca – ob šestih zjutraj smo štartali iz Ljubljane in na Zanzibar prispeli naslednje jutro ob desetih.
Kot je Manca že omenila v prejšnjem prispevku, smo iz letališča Milano Malpensa leteli na letališče Hamad v Dohi.
Julija je že bila na letalu (Bali 2019), a se takrat celotne situacije ni zavedala, zato sva bila malce v skrbeh, kako bo tokrat. No, Manca je bila – mene so bolj skrbele morebitne vrtoglavice ali delno saniran zob, ki mi je ponagajal 3 dni pred odhodom. Uf, pa še slušni aparati?! WATAFAK, če preživim ta let …
Na srečo sem se zamotil s čekiranjem sumljivega potnika dve vrsti pred mano. Gospod je bil oblečen v 2381 oblačil, obenem pa je švical kot pra***. Med vzletom je nekaj tipkal v svoje 3 (TRI!) telefone in pri tem glasno mencal z nogami. Ko ga je eden izmed potnikov opomnil na pravilo “put your phones in airplane mode while take-off”, mu je samo nekaj zabrundal in se obrnil v drugo smer. Kdorkoli je v svojem življenju pogledal vsaj en film s Stevenom Seagalom v glavni vlogi, ve, da se tako obnašajo zlobni strici, ki načrtujejo nekaj groznega.
Dej ne me je*at: zob je (še) v redu, ne vrti se mi (še), aparati delujejo BP … a zdaj me bo pa tale terorist prikrajšal za dolgo pričakovani oddih na toplem?!
Tako sem se osredotočil nanj, da ne vem niti, kdaj smo vzleteli. Manca me je dregnila pod rebra, ko je pilot ugasnil lučko za pripete pasove – medtem ko se je basala na stranišče, me je spraševala, če sem videl, kako je Julija uživala med vzletanjem. “Mhm, hehe … super, ja” sem zamomljal v njeno smer, moj pogled pa je ostal osredotočen na “terorista”. Buljil sem ga, dokler ni zaspal. LoL – kakšen terorist zaspi?!
Zbudil sem se nekaj minut pred pristankom. Julija je tapkala po svojem ekranu – s svetlobno hitrostjo je izbirala kamero, ki bo najbolj primerna za spremljanje pristanka in spraševala: “Kdaj bomo pristali? Kdaj bomo pristali? Kdaj bomo pristali? Kdaj bomo? PRISTALI?…”. Novejša letala ponujajo pogled skozi zunanje kamere, ki so jo povsem navdušile.
Med pristankom sem divje žvečil žvečilko, Manca pa je snemala Julijo, ki se je krohotala od razburjenja. It’s official: Julka obožuje letenje!
Prvi let je trajal nekaj manj šest ur, kar pomeni, da smo prvi dan uradno zaključili v Katarju. Po treh urah firbcanja po brezcarinskih trgovinah smo skočili na letalo do Zanzibarja.
Nočni leti so zakon! Izbereš dober film, poješ nekaj prigrizkov in zaspiš do jutra … če te celo pot ne nadleguje dosadan froc! Ne, ne – Julija je spala – nekaj vrst za mano pa je imela mamica kar precej opravkov s svojimi tremi potomci. #naravnakontracepcijamuch
Zbudil me je stevard, ki je stregel zajtrk. Omenjal je nek brioche z vanilijevo omako, postregel pa nek spacan kos biskvita, ki je malce dišal po vaniliji. Qatar Airlines: stevardi in letalo si zaslužijo odlično oceno, hrana pa je bila precej povprečna. Za primerjavo: hrana na Iberii, Turkishu in Singapur Airlines je božanska in prekaša marsikatero slovensko restavracijo!
Med pospravljanjem nahrbtnika sem pogledal na desno in opazil, da sta Katja in Katka preoblečeni v poletna oblačila. Nisem sploh razmišljal o tem, da bo na naši končni destinaciji morda malo topleje, kot je bilo v Italiji. Še preden smo prišli do taksija, sem že slekel in zavihal vse, kar sem lahko slekel in zavihal. Na Zanzibarju je VROČE!
Komaj čakam, da pridemo v hotel in se preoblečem v kratke hlače! “A sta se zmenile za taksi?” sem vprašal Katjo in Manco, ki sta natovorjeni do ušes barantali z letališkimi taksisti. “Dej mu, kukr hoče – men je vroče za popi*dit!”.
Dvajset minut kasneje smo se odpeljali. Punci sta dosegli svojo ceno, taksist nas je (kljub pogajanjem) “nategnil”, jaz pa sem sedel v klimatiziranem taksiju. ZMAGA!
_
Manca je pozabila omeniti, da za potovanje na Zanzibar potrebuješ dolarje. Bankomati na Zanzibarju so joke (max dvig je 180 dolarjev, bankomati so velikokrat prazni). Načeloma v Sloveniji kupiš dolarje in ves denar vlečeš s sabo. Viso sprejemajo skorajda povsod, Maestra IN MASTERCARDa! NE sprejemajo skorajda nikjer!!!
Mi smo dolarje menjali pri Unicreditu. Najcenejši je SKB, kjer pa so mi dejali, da potrebujejo 4 dni, da zrihtajo 3.000 dolarjev (WTF?!).
Taksi iz letališča (Abeid Amani Karume International Airport) do glavnega mesta Stone Town naj bi za turiste “koštal” med 15 in 25 dolarji. Peljali smo se za 12 dolarjev (kar je še vedno 4 dolarje več, kot plačajo lokalci).
V kolikor na letališču ne najdeš taksija za manj kot 15 dolarjev – v roke ti bodo namreč tiščali uradni letališki cenik, na katerem so precej višje cene – pojdi peš do prve ulice. Tam so cene precej nižje. Je pa to lažje, če ne tovoriš 30-kilogramskega nahrbtnika, ročne prtljage in otroka.
Na Zanzibarju sprejemajo tri valute: dolar, tanzanijski šiling in evro.
NE poslušaj neumnih ameriških in ruskih blogerjev, ki govorijo, da je najbolje plačevati z evri. Res je, da so ljudje najbolj nasmejani, ko pokažeš evre, a to je zato, ker je neuradni menjalni tečaj dolar:evro kar 1:1.
Ne menjaj denarja na letališču! Poišči kakšno banko in tam zamenjaj DOLARJE v tanzanijske šilinge.
Menjalni tečaj na Zanzibarju je (kot na vseh odročnih turističnih destinacijah) precej zanimiva zadeva. Dobro zamenjan dolar ti prinese nekaj čez 2300 tanzanijskih šilingov. V trgovinah in restavracijah se ravnajo po tečaju 1 dolar = 2000 šilingov.
HINT: Če v restavraciji piše, da je pri njih dolar vreden 2500 in več šilingov, je to samo nateg – to pomeni, da so cene višje. Nič ne boš profitiral, če tam “menjaš” denar s plačevanjem z večjimi bankovci.
HINT: 10, 20 in 50 dolarski bankovci se menjajo po slabšem tečaju kot 100 dolarski!
HINT: Imej manjše bankovce za napitnine šoferjem na izletih ipd., čeprav boš manj “zapravil”, če tipse izplačuješ v šilingih. Ravnanje z dolarji je lažje, plačevanje s šilingi pa PRECEJ bolj ugodno!
