#ljubav

0

Zanimivo je, kakšno dramo delamo iz trenutne situacije s karanteno – ne govorim o katastrofi svetovne razsežnosti, osredotočam se zgolj na “domačo karanteno” oziroma priporočeno samoizolacijo, ki je posledica le-te.

V Sloveniji je širjenje novega virusa začasno ohromilo državo. Izobraževalne ustanove in vsi ponudniki nenujnih storitev so zaprli svoja vrata. Trgovine so (za zdaj še) odprte, skladišča in pošte, banke … za zdaj še delujejo (v okrnjeni izvedbi). Veliko ljudi še vedno hodi v službe, kjer so bolj ali manj izpostavljeni virusu, a največji problem je drugje. Gasilci, reševalci in zdravstveno osebje medtem bijejo peklensko bitko, v kateri ne morejo zmagati: bolnikov bo vse več in le še vprašanje časa je, kdaj bo zaradi okužb prišlo do …

Mi pa tožimo, ker moramo biti v “karanteni”. “Karantena” ni karantena, ker gre zgolj za samoizolacijo, s katero poskušamo omejiti nenadzorovano širjenje virusa. Bodimo realni: nismo v karanteni, ampak smo na dopustu! Doma na vrtu, v gozdu, na kavču … na dopustu smo! Družimo se lahko z ljudmi, ki so nam najbližje in jih imamo najrajši. Družim se lahko z ženo, hčerko in psom. Skupaj lahko počnemo vse!

… in to je tisto, kar nas tako obremenjuje? Družinsko življenje ne bi smelo biti trpljenje! Vsi smo samostojne entitete in občasno potrebujemo čas zase – ni panike! Pojdi na solo sprehod v naravo, privošči si dolg tuš, pojdi v klet in delaj počepe, beri knjigo na balkonu …

Tako je v teoriji – povprečna družina namreč obsega dva starša, zato bi moral vsak od njiju imeti možnost za odmor. Odmor od navihanih otrok, ki potrebujejo pozornost. Otroci imajo “preveč energije” in res je težko, če imaš 2, 3 ali več otrok, ampak saj veste, kako pravijo (tisti, ki imajo doma za manjši kombi naslednikov): z vsakim naslednjim je lažje. Je to res?

Prišli smo do točke, ko ob zaprtih vrtcih in izolaciji od babic ne dohajamo. Ne uživamo v družbi partnerja. Ne uživamo v otroški nagajivosti. Ne zmoremo uživati v času z družinskimi člani – ne uživamo v družinskem življenju.

Žalostno, kajne?

V “normalnem” tempu življenja vidim ženo vsak dan šele po 16. uri. Z otrokom sem zjutraj, ker jo jaz vozim v vrtec, in popoldan slabe štiri ure, preden je čas za spanje. Vmes se z ženo trudiva omogočiti maksimalno koriščenje družinskega časa. Rišemo, barvamo, se igramo in se učimo. Ko malčica zaspi, imava čas zase … in greva vsak na svoj telefon ali pa gledava televizijo. Seveda se stiskava, si kaj poveva in včasih počneva še kaj drugega, a načeloma med druženjem po 8. uri zvečer oba zaspiva na kavču.

Ob koncih tedna skačemo od babice do dedka in obiskujemo prijatelje, kar je super, a spet skorajda nič časa nimamo samo zase – za stiskanje, barvanje pobarvank, risanje slončkov in skakanje po trampolinu … (takšna je realnost družine z enim otrokom – ne predstavljam si, kako je z 2 ali 3 majhnimi žvercami, ki te vlečejo vsak na svojo stran in se derejo “mami, mami” ali pa “ati, ati”)

Tempo življenja? Norme družbe? Želja po preživetju in zagotavljanju boljšega življenja za naše malčke? Kaj je tisto, kar je privedlo do trenutnega stanja, ko v “preobilici” časa ne vemo, kaj bi počeli sami s sabo in našimi ljubljenimi?

Pospravljamo garaže, kleti in omare, vrtnarimo in čistimo stanovanja ter avtomobile … Kaj pa, ko se bo vse bleščalo od popolnosti … in se bo še bolj videlo črne madeže na naših skrhanih odnosih in nezmožnosti sobivanja s tistimi, ki nam pomenijo največ? So vrtci, obšolske dejavnosti in službe dejansko tisto, kar potrebujemo, da smo srečni? Res potrebujemo 8- ali 12-urno pavzo od otrok in partnerjev?

Dan ima 24 ur – koliko od teh 24 potrebuješ za spanje in nujne potrebe (prehrana in higiena) in koliko ti jih po službi ostane za družino?  Koliko MINUT na dan ti ostane za ljubezen? Koliko si jih zmožen nuditi? V “karantenah” po Sloveniji se bo dogajalo marsikaj. Prišlo bo do prepirov in razhodov, nekateri bodo spoznali, da njihove zveze niso (več) lepe in polne ljubezni. V vsej tej nesreči pa se bo zgodilo tudi nekaj čudovitega: mnogi se bodo spet in še bolj zaljubili. Zbližali se bomo s svojimi otroki, začeli bomo še bolj uživati v skupnih trenutkih in napolnili si bomo srčke z ljubeznijo do takrat, ko se bo življenje vrnilo v stare tire.

Imejte se radi tudi, ko si greste na živce!

____
Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu BIBALEZE.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here