Sredi mojega najljubšega opravila na moji najljubši lokaciji se je zgodilo nekaj najlepšega – nekaj, kar je postalo meni najljubše.
________________________
Kar naenkrat je cel kavč NJEN, ona poje večji del čipsa, ona vedno zmaga v igri “Kateri punkec bolj smrdi” in … – med ležanjem v njenem naročju sem ravno razmišljal o tem, kaj točno (mi) prinaša njena nosečnost, ter ugotovil, da zaenkrat nič pozitivnega – razen male kepice v njenem trebuhu …
Nagnil sem glavo in se z ušesom prislonil na njen popek. “HALO, PAMŽ – KJE SI?”
*KNOCK, KNOCK*
“Ati, a si ti?”
Nekaj me je butnilo v glavo. Pogledal sem Manco, ki je hihitaje vprašala: “A si čutu to?”
Čutu? Valda, da sm čutu! Piz*a, če to ni najbl pametn froc?! A slučajn že razume, kva mu govorim?
________________________
Manca je umirila moje (pretirano) navdušenje in mi razložila, da otrok še nima razvitih centrov za … BLA, BLA – kot da res ne štekam, da me še ne razume.
Šlo je za ljubko naključje in dejstvo, da otrok včasih res reagira na naše dotike, besede in bližino.
To je bil čudovit trenutek, ki ga nikoli ne bom pozabil.
Od takrat naprej trebuščku vsak dan namenim nekaj besed – včasih kaj zapojem, mu kaj lepega povem, v veliki večini pa samo prosim, da zmanjša število punkcev, ki jih spušča (saj poznate tisto: “Nisem bila jaz. To je dojenčkova krivda!”) – Pamž pa me na vsake toliko časa brcne.
Malo iz ljubezni, malo pa zato, ker moje petje res ni kaj prida.
________________________
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
