Ko je Andraž posnel in objavil video o tem, kako je, če si naglušen oz. skoraj gluh, predvsem pa o tem, kako naglušne sprejema družba, se vas je javilo zares ogromno z enakimi ali podobnimi …
#odastarimstaršem
Tole je čustven zapis. Čustven zato, ker sva izredno navezana na svoje družinske člane (pa tudi prijatelje), in čustven zato, ker svoje in tudi Julijine stare starše zares ceniva – ter to privzgajava tudi naši …
#gremonamorje
Ideja za izlet? Morjeee!
Prejšnji teden smo imeli v Ljubljani bolj hladno in kislo vreme, zato smo se za soncem odpravili na jug, proti morju. Najprej smo v sredo obiskali Portorož, dan za tem pa smo se odpravili v Trst. Ker ste nam precej pomagali z idejami glede izleta v Trst, obenem pa smo v inbox prejeli veliko vprašanj glede obeh izletov, z vami delimo nekaj idej in primerjavo obeh destinacij (tudi s finančnega vidika).
Vožnja iz Ljubljane do Portoroža ni nikakršna skrivnost, saj je sleherni Slovenec vsaj enkrat v življenju že okusil čare naše skromne obale. Vožnja v smeri Ljubljana-Portorož traja približno enako kot pot do Trsta. Na meji z Italijo ni nobenih kontrol, se pa v Italiji plača tudi cestnina (časovnica velja ob predpostavki, da vaš avto krasi slovenska vinjeta). V Portorožu smo parkirali na klancu med hoteli za 1,5 € na uro (eno redkih “frej” parkirišč na slovenski obali), v Trstu pa smo parkirali čisto ob vodi, par 100 m od vhoda v slovito trgovino Mirella (korona je precej okrnila italijanski turizem), cena parkinga je primerljiva portoroškemu.
V Portorožu smo si najprej privoščili kavico v znamenitem lokalu Cacao tik ob plaži. Zleknili smo se v senco na njihove udobne naslanjače in počakali, da je najhujša pripeka minila (ob zenitu nihče, tudi naš rdečelasec namazan s Cvetko, ni varen pred nevarnimi sončnimi žarki). Nato smo se odpravili proti morju. Z Julijo sva namakali nožice, fanta pa sta se kot dva otroka podala na vodna igrala. Voda je bila topla, a umazana – povsod je bilo polno trave in celo nekaj morskih klobukov. Presenetila nas je sicer precejšnja gneča, sredi delovnega tedna in ob začetku šole si res nisem predstavljala, da bodo na plaži ljudje ležali praktično eden po drugem. Tudi promet je bil gost, parkirišča in lokali pa so bili kar polni.
V Trstu smo se sprehodili do trga in kanala, pojedli pravi italijanski sladoled in se po obilnem kosilu odpravili do gradu Miramar. Čudovit grajski vrt se je kopal v soncu, gneče ni bilo (na posestvu smo bili praktično sami), parkirali smo za 2 €/uro skoraj ob vhodu. Lepota zgradbe, vrta in razgledov pa nas je popolnoma prevzela. (Dva slepa potnika smo za tem odložili na letališču v Trstu, kjer je pri vhodu v terminal parkiranje za 10 minut, ravno toliko, da se človek razpakira, brezplačno.)
V Portorožu smo si zaželeli morske hrane, zato smo se odpravili v ribjo kantino Fritolin ob avtobusni postaji. Lokal je bil precej poln, a smo vseeno dobili prosto mizo v senci stare oljke. Jedli smo ploščo s friganimi morskimi dobrotami, brancina ter lignje na žaru (vsak od nas pa je naročil in posebej plačal tudi prilogo). Ribe in morski plodovi so bili okusno pripravljeni, kar pa žal ne moremo trditi tudi za ostalo (npr. za blitvo s krompirjem, t.j. za skledo soparjene blitve z dejansko enim samim krompirjem!). Tudi postrežba je bila, kot je to tradicionalno na slovenski obali, podpovprečna.
V Trstu smo na predlog naših sledilcev zavili v japonsko restavracijo Sakura in ni nam bilo žal. Za 12 € na osebo (otroci do 3 leta ne plačajo) smo se najedli sušija in dobrot japonske kuhinje za praktično eno leto vnaprej. Hrana je bila nadvse okusna, sistem naročanja pa je tak, da z menija lahko omizje naroči kar koli, naročilo pa lahko tekom obiska še enkrat ponovite. Če vam na koncu na mizi kaj ostane, vam to računajo po ceniku, zato da hrana ne ostaja. Tak način poslovanja podpiramo! Doplačati smo morali še pijačo in po 2 € na osebo za pogrinjek. Dejansko smo sredi Trsta okusili pravi pravcati kulinarični presežek. Italijanska natakarica seveda ni govorila niti besedice angleško, a je s svojo prijaznostjo in nekaj humornimi vložki precej pripomogla, da smo premagali jezikovno bariero. Priporočamo!
Če bi morala od obeh destinacij izbrati samo eno, bi se težko odločila. Andraž bi verjetno izbral suši in Trst, Julija najboljši sladoled v Portorožu, jaz pa … Obe mesti imata poseben čar, še posebej, kadar se kopata v soncu. Vedno pa velja, da je izlet točno tak, kakršna je družba, ki jo človek vzame s seboj, in mi smo v obeh primerih imeli čudovito! Če pa vas gneča izredno moti, se slovenski obali (zaenkrat še) izogibajte.
PS
Kje na slovenski obali lahko dobro ješ – sprašujem za naslednjič?
(fotke so malo nametane, video najdete na Instagramu)
#oddihnabone
Letošnje leto je obletnica najine poroke padla na nedeljo. Šesta po vrsti, na 10 let podlage. Prava priložnost, da se nekam odpraviva. Za Julijo sva uredila varstvo in lov na lokacijo se je pričel. Ker sva z iskanjem začela samo slaba dva tedna pred terminom, na razpolago ni več ostalo prav veliko. Korona, premik Hrvaške na rdeči seznam, vikend, kolektivni dopusti in šolske počitnice. Vse je bilo zasedeno, VSE.
Odločila sva se, da pokoristiva turistične bone – sklenila sva, da si bova privoščila luksuz! Preiskala sva vse možne spletne strani, nato pa sem na IG objavi Katarine Benček zasledila prečudovit hotel iz Rogaške Slatine. Najina destinacija je bila torej izbrana na podlagi izkušnje nekoga drugega.
Že v telefonskem pogovoru je bila receptorka izjemno prijazna, ko pa sva prestopila prag hotela Aleksander, sva se začela spraševati, če je njihovo osebje morda z drugega planeta. Hiter sprejem, nanizane vse pomembne informacije, ponujena pomoč in podani odgovori na vsa najina vprašanja – to je to.
V sobo naju je pospremil portir, ki nama je odnesel prtljago. Še nikoli nisva prespala v hotelu s petimi zvezdicami. To se je videlo že na prvi pogled. Midva spadava bolj med hribovce. A so bili od prve do zadnje minute vsi zares ustrežljivi, trudili so se nama ugoditi na vsakem koraku.
Hotel je okusno opremljen in ravno prav velik, da nikjer ni bilo gneče. Vsebuje nekje 14 sob, telovadnico, teraso, restavracijo, recepcijo in wellness. Vse od naštetega obratuje 24/7. Imajo en plavalni bazen, jacuzzi in 4 savne, od katerih je turška zaradi korona ukrepov žal zaprta. V dveh dneh pa sem na celotnem območju wellnessa srečala zgolj eno samo osebo. Se sploh zavedate, kakšen luksuz je to sredi avgusta?
Hrana je bila božanska, posebej večerja in a la carte zajtrk sta zares dosegla popolnoma novo raven. Pozdravček iz kuhinje (piščančja pašteta z marmelado iz karamelizirane rdeče čebule), lososov konfit v paradižnikovi juhi in postrv na grahovi posteljici so dodobra napolnili najina trebuščka, za grande finale pa je za eksplozijo okusov v ustih poskrbela sladica iz mangovega sladoleda z limetinim gelom. Ostala sva brez besed.
Večina vas je spraševala po ceni take nastanitve in kakšna je bila najina izkušnja. Zakupila sva poseben romantični paket, ki je vseboval zgodnji prihod (12.00) in pozno odjavo (17.00) naslednji dan. Imela sva prek 40 kvadratnih metrov sobe, pijačo dobrodošlice, romantično kopel s šampanjcem, večerjo s 4 hodi, a la carte zajtrk, floating kopel za oba, prost vstop v wellness in brezplačen parking. V hotelu s 5 zvezdicami. Za 360 €. Če vam reče največja Gorenjka vseh časov, da se splača, verjemite, da se res splača.
V hotel Aleksander se bova zagotovo še prišla razvajat, saj je to oddih na najvišji ravni. Če ne prej pa ob naslednji obletnici. Vse so nama prinesli k riti, dobesedno, in naju pedenali z vseh strani. Tako se očitno počuti kraljeva družina. 
_
Ja, prvič naju je nekdo “zinfluencal” in bila sva neverjetno zadovoljna.
Za vse dodatne info nama lahko pišete na ZS oz. se obrnete na ultra prijazno osebje
#paranoičnamama
Ali sama sebe štejem med paranoične mame? Da. Popravek, ali sama sebe na splošno štejem med paranoične osebe? Da, seveda. Zato sem tudi paranoična mama. Ampak samo za določene ravni življenja. Na primer, ne razkužujem …
#dudeniveč
Pa je še en večji mejnik za nami. Dude ni več, odnesla jo je zobna miška, ker jo je skrbelo, da bo Julija zaradi dude imela gnile zobke. En teden je v zameno za dudice …
#rozabager
Doma se nam po vseh kotičkih nabirajo kupi igrač za enkratno uporabo ali »kitajska plastika«, kot temu pravimo v našem gospodinjstvu. Hecno je, ker večine nisva kupila ne jaz, ne moj mož. Običajno so k …
#jutranjarutina
Včasih me kaka izgubljena sledilka (redko, pa vendar :)) vpraša, kakšna je moja jutranja rutina. Ljuba duša, jaz niti ne vem, kaj to je! Čas je, da priznam, da nikoli nisem uporabljala kreme za obraz, …