#jutranjarutina

0

Včasih me kaka izgubljena sledilka (redko, pa vendar :)) vpraša, kakšna je moja jutranja rutina. Ljuba duša, jaz niti ne vem, kaj to je! Čas je, da priznam, da nikoli nisem uporabljala kreme za obraz, da si ne lastim niti korektorja in da je stara, zapacana maskara moj edini kozmetični pripomoček, pa še to uporabljen 2x na mesec. To sem jaz, obična girl next door, brez vrisanih obrvi, podaljšanih trepalnic in 20 minutnega contouringa za poudarjene ličnice. Pa to ni nobena kritika, ker jaz bi rada bila vse to, prej našteto. Da bi se zjutraj znala namazat, da bi si znala na obeh vekah naredit enako črto, skratka da bi bila videti kot iz reklame za nov puder, ne pa kot iz reklame za antidepresive.

Ampak sem lena, ne da se mi, priznam. Ne pomeni mi to toliko, da bi zjutraj namesto ob 5.45 vstala ob 5.00. Meni se ne zdi vredno. Zato pač hodim po svetu s podočnjaki. Je pa res, da sem se v obdobju, ko so se mi na obrazu hkrati z mozolji začele pojavljati prve gube (beri po 25.), začela mazat s kremo. No, s kremami. Poskusila sem vse, od najdražje do najcenejše, od dišeče s sivko do tiste s slino tisočerih žuželk. Tudi obarvane sem si kupila, pa sem bila po 10 minutah po nanosu lisasta kot žirafa. Nobene nisem uspela redno uporabljati, ena mi je smrdela, druga mi je totalno zamašila pore, po tretji pa sem v obraz švicala kot Marija Mutola pri teku na 400 m. In tako sem vsako od njih opustila, po pol leta vrgla v smeti ali predala naprej.
Nikoli nisem niti pomislila, da bi poskusila kremo za obraz Zeliščnega posestva Cvetka, pa čeprav smo z njimi že dlje sodelovali (vem ja, IQ = številka noge, ampak tako pač je po porodu). Potem pa mi je Cvetka kremo poslala kar samoiniciativno, očitno je moja koža kar kričala od potrebe po vlažilni negi :). Da, prišel je trenutek, ko sem po vseh bronhi in otroških sončnih kremah za Julijo, po vseh dišečih deodorantih za Andraža in po vseh pasjih šamponih ter repelentih proti klopom za našo štirinožnico prišla na vrsto tudi jaz, glava družine.
Ajde, probam še to, sem si rekla. In zdaj lahko uradno povem, da je Cvetkina vlažilna krema za obraz PRVA in hkrati EDINA krema, ki sem jo kadar koli za časa svojega (ne tako kratkega) življenja porabila do konca. Ja, do konca. To pri nas Gorenjcih pomeni, da sem z vatirano palčko za ušesa postrgala iz stekleničke tudi zadnje izdihljaje te pregrešno dobre maže. In če mi kdaj zapaše kaj malo bolj mastnega (mislim za kožo, ne za v usta), potem iztisnjeni kremi na dlani pred nanosom dodam še 2 kapljici vlažilnega seruma in kar zmešam skupaj ter se namažem.
“Kera faca sm js! Kr miksam kremo in serum, še zvečer si obraz spucam z micelarno vodico in sem že totalna #bjutiblogerka!”
Btw, z vsemi temi izdelki sem okužila že celo familijo, zato iz prve roke povem, da je linija za nego obraza navdušila tudi zelo zahtevne stranke (ane, mami :)).

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here