JURČEK!

0

(očitno?) Zadnji sončni dan smo se odpravili v s soncem obsijane črnuške gozdove. Naša mala tovarna smrkljev Julija je nekaj časa protestirala, ker zakaj hudiča bi kdo hodil ven v lepem vremenu? Zdaj je v tej fazi, ko nikamor noče peš – povsod moramo z avtom … in ker sem tudi sam že precej naveličan ene in iste poti skozi bližnji gozdiček, smo se odpeljali v tistega, ki je od naše bajte oddaljen dobre tri minute.

Po slabi uri jamranja, dretja, kreganja in samopomilevanja najhujših razsežnosti, smo se končno spokali iz bajte in se takoj skregali, kdo bo koga našprical s sprejem proti klopom: Julija bo mami in atija, Zoyo bo pa … Julija?
Izdatno našpricani in klop-odbijajoči smo se usedli v naš mali avtoček in … doživeli še eno seanso dretja, ker mami ni hotela sedeti zadaj. Na ne ravno sočuten način sem odpeljal proti gozdičku. Tam nekje na robu gozda se je nehalo hlipanje in še preden sem dobro parkiral v blatno lužo na robu gozda, se je na obrazku naše princeske že narisal nasmešek: “SONČEK JE! PA KOSTANJI PA LISTI PA STORŽI PA …”.

Še preden smo vsi dobro izstopili iz avta, se je Zoya usrala skorajda na prag … avta. Očitno je revico tako noro tiščalo, da je komaj zdržala triminutno vožnjo … ker doma sem jo ves čas, ko se je Julka v stanovanju drla, da noče v gozd, čakal, da se pokaka na travici za hišo. Nop, skorajšnji prag avtomobila je boljše mesto za kakec. Preostanek družine se je izkrcal na drugi strani avtomobila, da smo se izognili morebitnemu pohojanju rjave tortice in “že” petnajst minut kasneje (otrok je bil žejen in lačen, jaz nisem našel ključa od avta, Manca …) smo se končno odpravili po gozdni poti raziskovat … gozd, pač.

Sedem metrov kasneje smo se ustavili. Na tleh je bilo nekaj piškavih kostanjev in vsakega smo preverili, če je res piškav in ob vsaki črvji luknjici, ki je razjedala kostanj, je bilo prisotnega ogromno razočaranja. Po zgodbici o tem, da tudi črvički nekaj morajo jesti, se je Julka pomirila do te mere, da sem njeno pozornost preusmeril v nabiranje listov – jesen je, listov je povsod kot dre*a!

Slabe pol ure in dva padca kasneje smo namreč prispeli na čudovit s soncem obsijan del gozdne jase/planote, kjer smo kar nekaj časa opazovali različne vrste gob: videli smo rjave, rumene in sive gobe. Nekateri so bili dojenčki, drugi pa atiji in mamice – gobe. JBG, pač nismo gobarji. Vemo, da se gob ne pohoja, da ješ samo tiste, za katere si 1000% prepričan, da so užitne in to, da nimamo pojma, katera goba je katera.
Slutil sem, da bi v bližini morda lahko rasel tudi kak jurček in da glede na nedotaknjenost preprotja po katerem smo gazili ni pričakovati, da ga je že kdo utrgal. Gledal sem levo in desno, gor in dol in levo in desno in “špljoc!”. Nekaj sem pohodil … Dvignil sem nogo in pod škornjem zagledal nekaj, kar je nekoč bilo čudovit jurček!

“Našel sem jurčka!” sem zaklical dekletom. Ko so vesele prihitele do mene, sem jim pokazal zmazek na škornju. Kot pravi mestni otrok, sem šel v gozd in pohodil edino užitno stvar v radiusu 10 kilometrov – well done, Andraž!

Med objokavanjem svoje nerodnosti, ki sta ga dekleti pospremili s huronskim smehom (Julija me je še kregala vmes, “ker se gob ne pohoja, Ati!”), sem slab meter od jurčkove paštete zagledal rjav betič. OMG, ŠE EN JURČEK! A ga poho… utrgam? (ja, vem – gobo se odreže)
Utrgal sem najlepšega jurčka vseh časov in ga dal svoji hčerkici, ki (pomoje?) še nikoli ni držala sveže gobe. Bila je vesela, a obenem še vedno jezna name, ki sem ji celo pot žugal, da ne sme pohoditi niti ene gobice …

Obsijani s soncem smo se natovorjeni do ušes odpravili nazaj v dolino: Julija je nesla jurčka, Zoya eno palico, jaz in Manca pa 93240 listov, 200 kostanjev in 2135 storžev.
Med zlaganjem stvari, ljudi in živali v avto se nam je vse streslo po zadnjih sedežih, kamor se je v izogib nadaljni drami nazaj grede usedla Manca – kompromisi pa to?

Valda sem pohodil od Zoye drek IN ga razmazal po stopalki za plin. Valda!

Kako ste pa vi preživeli vikend?

_

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here