Day 16: Riž, lulanje in pištole
Kreten 1.0
NISVA šla v Urugvaj. Yours Trully je zamešal datume na svojem koledarčku in na zapis o tej prečudoviti državici bo treba počakati še kak dan ali dva.
Najin 16. dan HoneyMoona je potekal malo drugače:
Kreten 1.1
»Teli so Kitajci an? K majo učke k rižke?«
M neodobravajoče prikima in mi nameni enega tistih »Nehi bit rasist, kreten oranžnolasi!« pogledov. Zamislim se: zakaj sem moral izustiti nekaj tako rasističnega, če pa dejansko ločim Kitajce, Japonce in ostale Azijce. Res je, da imam dokaj stereotipne kriterije (tisti s 3+ fotoaparati za vratom in z laptopom/ipadom v roki, ki pofotka VSE okoli sebe = Đapanc, rižek = Kinezer …), ampak vseeno vem, kdo je kdo – vsaj približno.
Ali mi res tako najeda cmokanje treh Azijk, ki gobezdajo, medtem ko se bašejo z dulce de leche (nekaj karameli podobnega za na kruh namazat), ali za vsem skupaj stoji konsekotaleofobija, strah pred kitajskimi paličicami?
Misli mi bežijo kot kužki v China Townu, ko me M dregne: »Greva še malo spat?«. Ne odgovorim, le vstanem in se leno odpravim po stopnicah navzgor. Petnajst dni že bolj ali manj cele dneve laziva okoli in malo počitka nama bo koristilo.
Gipsy “King”
Iz postelje sva se zaradi vročine prestavila v park. Poležavanje na travici, senčka in prijeten vetrc … in cigančki. O politični korektnosti tega izraza ne bi – sploh. Prijetna družinica s štirimi otroki, ki se derejo eden čez drugega. Očka kadi cigareto za cigareto, mama pa pripravlja sendviče za vse. Očka je zadolžen za smeti, ki jih prikladno odloži na tla (in tam seveda tudi pusti) ter mehur izprazni kar v prazno plastenko Fante (ki jo potem fukne čez pol parka, da mu ne »smêta«).
Odrineva v muzej tanga, kjer pa je vse napisano le v španščini (buzz-kill).
Čudovite slike, plakati in ostali artifakti, ki prikazujejo zgodovino tanga od začetka do danes, bi bili ob angleški spremljavi (vsaj letak, na katerem bi bilo kaj razloženo) dobra iztočnica za res čudovit in poceni muzej (20 pesos). Rahlo razočarana (iskal sem izgovor za obisk Burger Kinga) utapljava svojo žalost v sladoledu.
Okrepčana se odpraviva na epsko šetnjo do spomenika Eviti Peron. Vmes sva si ogledala še Mafaldo (risana junakinja) in se sprehodila skozi tržnico v San Telmu, kjer prodajajo VSE – od starinskih lutk (creepy as hell) do znamk, od mesa do sadja, od …
Povratek
Vrnila sva se skozi najstarejšo četrt v Buenos Airesu (San Telmo), ki je znana po čudovitih (in malo manj čudovitih) grafitih.
USA! USA! U S FUC*ING A!
Utrujena sva ob večerji preizkušala energijske pijače, ki sem jih kupil dan poprej. Blek, blek, blek in blek.
Čisto NEtipično za naju: kar prisedeva k manjši gruči ljudi in začne se debatka, ta se prelevi v burno diskusijo in se konča uro kasneje – v solzah. Rusinja, ki živi v Teksasu, in je ameriško državljanstvo pridobila tako, da se je še skoraj mladoletna poročila z Američanom, ki bi ji po starosti lahko bil fotr, in se par let zatem (ravno toliko, da je bila upravičena do USA potnega lista) ločila zaradi nepremostljivih razlik (»I kind of outgrew him, you know«), se jezno dere na nas in hlipa.
MI pa njej že NE bomo govorili, a je prav, da nosi orožje ali ne!!! In dost nas ima in jutri bo zamenjala hostel!!!
CYA later, Aligator
Zaradi neprijetnih okoliščin hitro odneseva pete v smislu: this was so fun, we should do it again (not so much) – gotta go – very sleepy.
JUTRI PA RES V URUGVAJ!
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
