HoneyMoon 1.8K

Razlog tiči v bogatih sponzorskih ponudbah, ki so prispele ravno pred objavo bloga – pogodbeni zahtevki, zaradi katerih sem bil primoran drastično spremeniti besedilo z namenom vpeljevanja brand name-ov in sloganov podjetij, so rahlo podaljšali čas izdelave današnje mojstrovine.

“TAMTAMTAMTAMTAMTAMTAMTAMTAMTAM” nažiga alarm na pametnem telefonu Samsung SIII LTE, ki mi ga je s svojimi superduperfajn paketi omogočila družba Simobil … AAAHHH, it was just a dream …

Zaenkrat ne bomo še nobenmu reklame delal, vsaj ne v pozitivnem smislu.

Včeraj so propadli vsi poskusi dviga denarja (kljub temu, da denar na računu JE 😀 ).

Poskušala sva poklicati v Slovenijo in še preden sva dojela, da je to itaq Sizifovo delo (18+7=25; dan ima 24 ur, kar pomeni, da je v Sloveniji ura 01:00 zjutraj, kar pomeni, da so vse banke zaprte, kar pomeni, da sva rahlo fu*ked …), mi telefonček sporoči, da je klicanje onemogočeno zaradi napake v omrežju. Z M-inim telefonom (sva že dojela, koliko je ura – šlo je le za test) je prišlo do iste napake in obupavanje se je začelo (no, najprej je bilo veliiiko pi*denja in občevanja z različnimi materami različnih oseb in telefonskih družb).

Po tehtnem premisleku sva s pomočjo internetne povezave (free WiFi pride v paketu z (ne-free) hladno osvežilno pijačo) svoje težave sporočila moji sestri in se za naslednji dan takoj zjutraj zmenila za rahlo neobičajno obliko komuniciranja z banko.

Prek videoklica sva govorila v telefon, ki je zagotovil prepomembno vez z nadvse prijaznim bančnim uslužbencem v Ljubljani.

Razložil nama je vir težav in le-te odpravil (IMPORTANT NOTE FOR NOOBZ >>> limit na Visa kartici je razdeljen; večji del limita gre na plačevanje s kartico, manjši del pa za dvigovanje denarja – čemur v osnovi Visa pač ni namenjena … ).

Preden ugasneva internetno povezavo, še natipkam vse informacije, ki jih Bestić potrebuje za nakazilo denarja prekWesternUniona – po skorajšnjem finančnem fiasku se držim načela: »Better safe than sorry!«.

No, ura je 3.30 in lahko sfiniširava pakiranje. Bus namreč odrine ob 5:30, midva pa imava še totalno razče*ukano prtljago.

Proti rakunom na strehi avtobusa vržem dva piškota in se napokam na svoj sedež. Karte so smešno poceni – manj kot 20 $ za oba (Tamarindo – San Jose: cca. 280 km).

Vožnja v družbi akrobata/žonglerja/jedca/pripovedovalca itd., ki se občasno prelevi tudi v šoferja, je minila kot bi mignil.

Tip je jedel empanjado, pil sok iz steklenice s pokrovčkom (ki ga je vsakič odšraufal in zašraufal), brisal šipo (z brisačko za šipe), si brisal roke (z brisačko za roke), si natikal in snemal rokavice (na desni roki kolesarska, na levi roki bombažna brez prstov), prehiteval druge avtobuse (večinoma v ovinek) in s šoferskim kolegom (menjajo se na nekaj ur) razglabljal o bejbah, mimo katerih smo se peljali – vse to naenkrat.

Tip je živ dokaz, da tudi moški lahko multitaskajo!

Šest ur (z vštetim 15-minutnim postankom za hrano+wc) kasneje že čakava na naslednji avtobus, ki naju bo popeljal v 220 kilometrov oddaljeni Puerto Viejo na karibski strani Kostarike.

Na voljo sta bili samo »standing tickets« kar pomeni, da bova naslednjih par uric (se sliši lepše kot 4–5 ur) stala … med dvema mulčkoma na desni (očitno sta brat in sestra, stara okoli 12 let) in reggae/metalskim parčkom na levi.

Štiri ure in pol nanese okoli 270 minut … premikanja glave z leve proti desni in nazaj.

Malo zato, da razbremenim mišice in se razgibam, v glavnem pa zato, ker nisem vedel kaj bi »rajši« gledal – na desni fantek žveči že tretjo empanjado, ki ji sledijo rulada, piškoti, bomboni … in nazadnje liže svoje vezalke in okno, sedež in ostalo opremo na avtobusu; na levi pa gospodična zrači svoje, na vijolično barvo pobarvane (da se ujemajo z barvo las/dredov), dišeče kocine pod pazduho.

Ko bi morali že prispeti na cilj, še vedno stojimo v koloni in čakamo … in čakamo … Jasno je, da smo še precej oddaljeni od cilja v Puerto Vieju.

Pujsek medtem mirno žveči, drobi, golta naprej (babica mu je med 15 minutno food/wc pavzo nakupila nove zaloge). Vse bolj se nagibam na levo, kjer smrdljivčka spita ob nežnih zvokih trash-metala (ki jima nabija skozi slušalke).

Po šestih urah vožnje KONČNO prispemo v Puerto Viejo.

Ob izstopu iz avtobusa naju pozdravi vonj po travi (pa ne tisti sveže pokošeni). Tema, makadamske ceste in napol porušene barake poleg vseh rastafarijancev, ki mi ponujajo »weeeed«, ne vlivajo »najlepši kraj na Kostariki« filinga.

Prideva pred luštkan hostel, kjer pa receptorka (kljub trem potrditvenim e-mailom) ne najde najine rezervacije in dobiva na izbiro dve prosti sobi. Ena malo lepša v pritličju, ki gleda na najbolj gadno ulico daleč naokoli, ali druga, ki se nahaja nad restavracijo.

Nobena ne ustreza oceni 89 %, kot je pisalo na internetu.

Izbereva slednjo, ki poleg črnega stranišča ponuja še dokaj ogaben jogi, 3 cm velikega hrošč-pajka, obilico komarjev in souporabo »kuhinje«, ki je za malenkost drugačna kot na slikah.

Skočiva v trgovino in nakupiva vse potrebno za palačinke. No ja – tako sva vsaj mislila. Potrebovala bi še ponev, skledo za maso, nekaj za mešanje mase, nekaj za obračanje palačink in vilice. A malo čarovnije izpod rok moje predrage žene je botrovalo k dokaj uspešni izvedbi večerje. Vmes naju je prekinil le eden od natakarjev, ki je pokvarjeni ventil na plinski jeklenki zamenjal z (malo) manj pokvarjenim.

Utrujen, nažrt in popikan od komarjev + z glavo polno podob, ki jih ne bom nikoli pozabil (otrok-odojek in roza dlačice) se zakotalim v spalko, ki sem jo potegnil čez posteljnino in s tem vsaj delno zmanjšal možnost stika z … ne vem sploh čem – pršicami? pajki? umazanijo? Biraj – vsega je bilo dovolj J.

Dolg dan = dolg blog.