Zadnjič sem po dolgem času razmišljala o določenih osebah, ki ta trenutek niso več del mojega življenja, so pa nekoč v njem pustile svoj pečat.
Kje je zdaj sošolka iz srednje šole, ki je izginila za tem, ko sva se dogovorili za kavo in sem jo čakala v nedogled, klicala, a je telefon zvonil v prazno … Izgubili sva vse stike, kasneje sem izvedela, da je zelo mlada zanosila, se preselila na drugi konec Slovenije in zdaj dela kot medicinska sestra.
Kje je svetlolasa sošolka s faksa, ki je kot tiha miška vedno sedela v svojem kotu in vsako snov več kot razturala … Zakaj ni nadaljevala študija, se sprašujem, bila je namreč študentski biser.
Kje je vsa ta moja osnovnošolska družba, s katero smo si bili zares blizu, a je po moji selitvi v Ljubljano med našimi druženji vsakokrat preteklo več mesecev, dokler se nismo dokončno nehali srečevati …
Vsak dan znova se čudim tem našim življenjskim potem … Z določenimi se ujamemo, a stike sčasoma izgubimo. Težko uskladimo svoje natrpane urnike, nikakor ne moremo določiti termina za obisk ali pijačo in potem se pač ne slišimo več. Nekateri v naših življenjih pustijo velik pečat, a nam ni usojeno, ker ne plujemo v isto smer, spet drugi pridejo kot tornado in za sabo pustijo razbitine, katerih koščke še dolga leta lepimo nazaj skupaj.
Prepričana sem, da je vsak od njih tu z namenom. Da z nami prehodi del poti, da nas morda česa nauči. Nekateri pa bodo tu do konca. In poraja se mi vprašanje: res nimamo časa za kavo? Se res ne moremo uskladiti? Je vse samo igra prioritet?
Seveda najbolj cenimo tiste, ki nam na naših norih poteh stojijo ob strani, meni pa so posebej pri srcu tudi osebe, s katerimi se za kratek ali daljši čas (tudi par let) prekinejo stiki, ko pa se naše poti znova prekrižajo, se mi zdi, kot da smo se nazadnje srečali prejšnji teden. Temu jaz pravim »pick up where we left off«. In taki imajo v mojem srcu posebno mesto.
Dobre prijatelje v naši hiši brez težav enačimo z družino. Pomagali so nama v težkih trenutkih in se iskreno veselili z nama ob najinih najpomembnejših prelomnicah. Nazdravljali ob najini zaroki, jokali kot dež na najini poroki ter se srčno veselili najinega otroka. In take brez težav uvrstiva med družinske člane. Zato se ves čas trudiva, da bi urnike čim bolj uskladili, se čim večkrat dobili in nasploh ne želiva zanemarjati tega segmenta. Otroci bodo odrasli in se odselili, ostal pa bo partner in tvoj krog prijateljev.
Zato je pomembno, da ves čas neguješ tudi ta razmerja in da se ne utopiš v starševski vlogi.
