En centimeter je premalo – odšel sem domov spat, Manca pa počivat.
* driiin, driiin, driiiiiin *
Napol v snu sem pogledal na telefon in se zbegano oglasil: “Prosim?!”
“Andrejc, paket …”
“Ha?”
“Paket imam za vas pa ga ne moram dat v nabiralnik. A vam dam listek?”
“Ha? Ja …”
“No, dober. Sem vam dal. Adijo.”
Odložil sem telefon in si vzel nekaj sekund, da sem se zresetiral. Aha, pri tašči na kavču sem. Aha, poštar me je klical. Aha, ura je skorajda 8.
Nič klicev, nič SMS-ov, nič notifikejšnov na FB/IG/SC. OK, očitno se še nič ne dogaja.
Uležem se nazaj in zasp… * driiin, driiin, driiiiiin *
“A ti ne boš nč vstal? Lekarna se je že odprla. Ti pošlem, kaj rabiš …” – svakinja očitno ne more spat.
SMS-nil sem Manco, ki je sporočila, da še spi in da naj pridem kasneje. “OK, piki grem spat, ker sem utru…”
________________________
Skočil sem v lekarno in kupil homeopatske granule. Probat’ ni greh?
Ko sem prišel v porodnišnico in zagledal Mančkin obraz, mi je bilo vse jasno: “Naveličana?”
“Mah … Nč se ne dogaja. Mam popadke, ampak to ni to.”
Uro kasneje sem še vedno sedel v avli in nemočno opazoval svojo nosečko, kako stoje predihava popadke. Stoli v avli in po hodnikih so že rahlo iznakaženi od nežnih stiskov nosečnic, ki vsaka na svoj način premagujejo muke.
No, baje gre za strašne muke – valda, če bi tipi rojeval, bi bilo polovico manj jamranja? – moja šala ni naletela na plodna tla.
Z (bodočim) očkom, ki stoji na drugi strani avle sva si namenila “A vi tut? Ajde, zdrž to!” pogled in svojo pozornost usmerila nazaj na svoji nosečnici.
Mimo sta prišla dva rdeča noska in nam/a zaigrala pesem, ki naj bi spodbujala popadke.
Mi verjameš, da so se slabih pet minut kasneje popadki zgostili in postali močnejši? RDEČI NOSKI RAZTURAJO! (ne pozabi poslati sms-a NOSKI5 na 1919!)
________________________
Ob 12:10 sva šla na drugi CTG. Končno sem dešifriral številke na napravi. Oranžna kaže otročkov srčni utrip, zelena pa moč popadka – zdaj, ko imam maturo, sem res dojemljiv!
V glavi preračunavam … Minilo je nekaj več kot 9 ur, popadki so na nekaj več kot dve minuti … TO JE TO!
Sestra preveri maternični vrat: “4 centimetri. Lepo se odpirate.”
OMG, TO JE TO!!!
“Evo, pikica, še malo pa smo tam!”
Manca je olajšano zavzdihnila, sestra pa je nadaljevala: “No, kar lepo pojdite nazaj v sobo pa pridite nazaj, ko bodo popadki malo močnejši … Pa vas bomo dali nazaj na CTG pa če bo kaj akcije, pogledamo, koliko ste odprti. Vsaj ene 6 centimetrov je fajn, da je …”
Težko sem se uprl šalam o penisih in o tem, da je ponavadi “fajn”, da je vsaj malo več kot šest centimetrov – k sreči je Manca opazila moje namere in “šalo” zatrla v kali. Res je luštno, kako si lahko vse poveva že samo s pogledi, haha.
________________________
Dvanajst ur po prvem močnem popadku se bliža malo močnejši popadek. Stojiva sredi hodnika, Manca stiska mojo roko.
“Dihaj, dihaj …”
Zafrkancij je konec, zdaj sem tu z enim samim namenom – da ji pomagam prebroditi bolečine, ki naju ločijo od trenutka, ko bova spoznala najino princesko.
Hodila sva po hodniku gor in dol, se ustavljala, predihavala … Ne predstavljam si bolečin, ki jih je trpela, želel sem si le, da bi lahko vsaj del bremena prevzel nase.
Dejstvo je, da bi že zdavnaj izumrli, če bi rojevali tipi!
Malo čez peto uro popoldan: po dveh urah intenzivnih popadkov se Manca odloči, da je čas: “Greva do sestre, da pogleda, kolk sm odprta …”
________________________
“Joj, gospa … Vse porodne sobe so zasedene. Samo še malo počakte, da enko pospravmo pa bo …”
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
