Že nekaj let nisem pisal Božičku, zato mislim, da imam več šans, da izpolni moje letošnje želje – ne glede na to, da sem napisal precej zahteven in dolg seznam želja?
DRAGI BOŽIČEK!
Letošnje leto je bilo … No, saj veš. Upam, da korona omejitve zate in za tvoje jelenčke ne veljajo in da so vsi škratki zdravi. Letošnja situacija je še poglobila krizo nekaterih, zato si letos najbrž dobil ogromno želja tudi od tistih, ki ti že nekaj časa nismo pisali – upam, da ne zameriš? Naša družinica letos ne potrebuje ničesar (razen, če imaš v svoji vreči z darili kakšne magične tabletke proti vrtoglavici?), zato bomo svoje želje “pokurili” za dobrobit drugih. Za božič si želim, da nihče ne bi bil lačen in da bi vsi lahko praznovali v krogu tistih, ki jih imajo najraje. Da bi darila dobili vsi, predvsem tisti, ki jih najbolj težko pričakujejo. Da bi vsi dobili poljubčke, objemčke in bližino svojih najbližjih in da bi za trenutek vsi pozabili na sr*nje, ki nas preganja že več kot 9 mesecev. Morda navržeš še kakšno snežinko?
(vem, letos sem res zahteven, a upam, da bo vsaj del mojega seznama želja uresničen)
Kaj pa ste si vi zaželeli v pismu Božičku? Mu vsako leto napišete pismo?
Sploh še verjamete v Božička?
Spomnim se, kdaj sem jaz prvič podvomil v obstoj bradatega dedka iz oddaljene severne dežele …
Star sem bil okoli 8 let, ko so se okoli mene začele govorice o tem, da Miklavž, Božiček in Dedek Mraz ne obstajajo. Govorili so celo, da tudi Velikonočni Zajček in Zobna Vila nista resnična!? Pismo rosno (tako smo kleli v tistih letih), kako ne obstajajo???Kdo pa mi potem prinese darila? Zakaj sem celo leto (oz. vsaj poskušam biti) priden?!
Baje, da vsa darila in vse ostalo nastavijo starši!
Bil sem v šoku in odločil sem se, da o zadevi takoj povprašam najbolj zaupanja vredno osebo, ki jo poznam: “MAMIII, a Božiček res …” Še preden sem dokončal stavek, sem pomislil: “Kaj pa, če res ona nastavlja darila? Zakaj mi laže in ali potem morda ne bom več dobil daril?” Spremenil sem taktiko, saj nisem želel, da kaj posumi: “Mami, a Božiček pa teli obstajajo?” Niti trznila ni, ni panično zamenjala teme, le z mirnim glasom je odvrnila: “Obstajajo, seveda!”
Bil sem pomirjen – moja mami ne laže. No, morda se kdaj zlaže babici, ko jo vpraša, če ima še njen prt, ki ji ga je prinesel Dedek Mraz, drugače pa res vedno vse pove po resnici. (Pri babici na Jezerskem darila prinese samo Dedek Mraz – ne vem, zakaj – morda zato, ker je do Jezerskega toliko ovinkov?)
Miklavž mi je prinesel nekaj mandarin in dve čokoladi. Letos je bila košara precej polna, ampak – Miklavž vedno prinese samo nekaj drobnarij – najbolj pomemben je prihod Božička.
Šele nekaj dni pred njegovim prihodom, ko sem na okno lepil svoj listek z željami, sem spet postal sumničav. Sošolec mi je namreč povedal, da on svoje pismo Božičku pusti pod jelko, sošolka pravi, da ga pošljejo po pošti na Božičkov naslov …
Kako Božiček sploh ve, kdaj bom svoj listek prilepil na okno – se cele noči vozi gor in dol po Planini v Kranju? Imel sem veliko vprašanj in nobenega pametnega odgovora, zato sem se odločil, da mu postavim zasedo in enkrat za vselej rešim uganko.
Pripravil sem košaro za darila in mu napisal, kaj točno si želim: “Dragi Božiček, želim si košarkarske copate z lučkami. Original. Ta visoke, da si ne polomim gležnja. Skoraj vedno sem bil priden. Hvala.”
Še vedno sem verjel, da obstaja – potreboval sem le potrditev.
Popoldan sem si privoščil nekaj počitka, da bi lažje prebedel noč. Ko je prišla ura za spanje, se mi je sicer rahlo zehalo, ampak nisem dvomil, da mi bo uspelo.
Listek je izginil!
Čeprav sem se zelo trudil, da bi ga zalotil pri dejanju, sem slabe 3 minute zatem, ko sem se ulegel, zaspal. Zanimivo je, da Božiček točno ve, kdaj otroci zaspijo. Hm … Do Božiča so bili samo še trije dnevi. Vsak dan sem hodil zgodaj spat in vstajal kar se da pozno. Popoldanske počitke sem tempiral kar po uri svoje enoletne sestre, ki je spala cele popoldneve. Dojenčki so čudni.
Odločen sem bil, da ga ujamem na delu! Božiček, pazi se (me)!
Košaro za darila sem nastavil k postelji, pod smrečico pa sem mu pustil sporočilo, da naj mi darilo prinese v sobo.
Prebudil me je jok. ZAKAAAJ se speeet jokaaa… Že naslednja misel pa: DARILA!
Košara je bila prazna, stekel sem v kuhinjo in med potjo razmišljal o najbolj groznem scenariju vseh časov: “Kaj, če je Božiček jezen in mi sploh ni ničesar prinesel?!”
Skorajda sem podrl smrečico, se zadrl: “Ana se spet dere!” in planil na darila. Na največjem je pisalo Andraž. Preplavil me je adrenalin (saj ste že kdaj videli otroka, ko dobi darilo?), z enim gibom sem raztrgal darilni papir. Dobil sem črno-bele športne copate z vzorcem zebre. Na etiketi je pisalo Count-Down in te teniske so bile nekaj najlepšega, kar sem do tedaj videl … Utripajo!!! (v podplatih so se ob pritisku prižgale rdeče lučke)
Sestrica je dobila plenice in dudo, fotr je dobil floharco, mami pa čokolado. Takoj sem vedel, da mami NI Božiček – ona je vedno dobila najslabša darila. Kdo bi sam sebi kupoval najslabša darila? Od takrat naprej ne dvomim – Božiček obstaja! Jaz vsako leto dobim darilo!
Tisti, ki pravijo, da je izmišljen, so samo tečni, ker najbrž niso dobili ničesar.
