Tole tipkam na postelji. Kamor sem po kosilu odložila svojo triletnico. Ona spi, jaz pa zraven delam oz. bolje rečeno poskušam delati. Trenutno je v obdobju, ko me za opoldansko spanje potrebuje zraven sebe. Prvih pet minut se celo krčevito oklepa moje levice. Če se odtihotapim iz postelje, sledita vik in krik. Ne vem, čemu naj pripišem to threenager obnašanje. In se ga niti ne trudim razumeti, ampak ji poskušam dati to, kar tisti trenutek najbolj potrebuje – bližino. Morda je kriva sprememba ritma, ker ni v vrtcu, morda prihajajoča polna luna ali pa zgolj splošno morbidno ozračje, nabito z negativo. Kdo bi vedel …
V Ljubljani so vrtci sicer odprti, vsaj naš je na voljo, ampak je vodstvo apeliralo na nas, naj dobro premislimo o nujnosti pošiljanja otroka v vrtec. Delodajalec mi je zagotovil opravljanje dela od doma, a je vlada na delodajalce apelirala, naj bodo strpni z nami, starši malih otrok. Vsaka od inštanc torej apelira na ostale, s čimer zgolj prelagajo odgovornost eden na drugega. Na delodajalce, ki naj ne pričakujejo 100 % storilnosti staršev in naj bodo pri tem strpni, na župane in ravnatelje glede odprtih vrat vrtčevskih skupin in na nas starše, naj otroke za božjo voljo vendarle obdržimo doma.
Kaj pa starši, ki delamo od doma in smo otroke (bolj ali manj iz solidarnosti) zares obdržali doma? Morda je to za koga čas, ko se bo družina bolj zbližala, a mi smo vsakodnevno pod stresom. Vstajam sredi noči, da do zajtrka naredim vsaj delček »norme«, prevzamem skrb za Julijo in na delo se odpravi Andraž, popoldne pa grem nazaj za računalnik, ko očka spet nastopi svojo vlogo. In od tega tempa se mi že pošteno meša. Vmes pa pucamo, kuhamo, peremo in smo nasploh totalno izgubljeni. Skupaj smo kot družina praktično zelo malo. Julija hrepeni po najini pozornosti in ves čas sprašuje, če bomo »zdaj vsi skupaj kaj počeli«. Ker trenutno veliko več časa preživi z atijem, niti več ne želi, da jo zvečer uspavam jaz, saj »ima ona bolj rada atija, ker ima ati bolj rad njo«. In meni se ob tem dobesedno trga srce …
Ni časa za ustvarjanje, za peko z drožmi ali za dolga pohajkovanja v gozd, za telovadbo, sestavljanje jedilnikov in še kaj, a to je popolnoma normalno. Zavedam se, da nismo edini. Zato je nastal ta zapis, da se tudi mamice, ki ne zmorejo vsakodnevno izvesti 1001 aktivnosti, ne bi počutile slabo. Želim, da se zavedate, da je usklajevanje dela od doma in skrbi za otroke je*eno naporno in da je logično, če smo ob koncu dneva popolnoma izžeti. Komur vse skupaj super uspeva, je car. Ampak tudi vsi ostali, ki bi se ob tretji skodelici jutranje kave najraje zjokali ali pa si poslali metek v koleno, smo popolnoma OK. Tudi to bo minilo, upam, da prav kmalu.
❤️ Don’t be too hard on yourself! ❤️
