Kako je bilo vse skupaj videti pred par leti: sredi tedna se zmenimo, da gremo konec tedna ven.
Okrog 20.00 se dobimo za Bežigradom (kjer sva zakonca Andrejc včasih prebivala). Odigramo par rund Drinkopolyja z domačimi borovničkami v kombinaciji z vinom. Smeha polna vreča. (Enkrat smo bili bojda še celo tako glasni, da smo na vrata dobili policijo. Odnesli smo jo samo z opozorilom.)
Okrog 20.00 se dobimo za Bežigradom (kjer sva zakonca Andrejc včasih prebivala). Odigramo par rund Drinkopolyja z domačimi borovničkami v kombinaciji z vinom. Smeha polna vreča. (Enkrat smo bili bojda še celo tako glasni, da smo na vrata dobili policijo. Odnesli smo jo samo z opozorilom.)
Ob 22.30 se začnejo priprave. Lasje so bili umiti že od jutra, nohti že namazani, make-up on point, oblekca in 10 centimetrske petke – to je bila stalna oprava. S sabo sem vzela majhno torbico, brez telefona, ker sem se vedno bala, da ga bom izgubila ali pa da mi ga bodo ukradli. Imela sem samo osebno izkaznico (ker so me na vratih spraševali, če sem polnoletna – oh, kje so ti časi) in par evrov. Pokličemo taksi in se odpravimo proti centru. Od Bavarca naprej pa peš, če je bilo treba, smo se punce pač sezule in šle bose. Companeros, Skelet, Top ali Circus.
Na koncu pa okrog 3.00 še Parlament, meter borovničk in zaključek zabave s plesom na mizi, iz zvočnikov pa je ponavadi donela Ceca.
Taksi za domov, en kup smeha, gospod taksist nam ustavi na Dunajski, da si gremo po burek. Doma pojemo z mize, kar je na njej ostalo še od prej … Čips, smokiji, mrzla pica. Popijemo 2 litra vode, ne odstranimo make-upa, ne stuširamo se, samo popadamo v posteljo in na kavč.
Razče*uk po flatu počaka do naslednjega dne.
Taksi za domov, en kup smeha, gospod taksist nam ustavi na Dunajski, da si gremo po burek. Doma pojemo z mize, kar je na njej ostalo še od prej … Čips, smokiji, mrzla pica. Popijemo 2 litra vode, ne odstranimo make-upa, ne stuširamo se, samo popadamo v posteljo in na kavč.
Razče*uk po flatu počaka do naslednjega dne.
Včerajšnji zmenek pa: karte za koncert Jana Plestenjaka sem imela v predalu že pol leta.
En mesec prej sem se z Julijino babico in dedkom zmenila za varstvo. V soboto naj bi jo dostavila in v nedeljo dopoldne pobrala. Pred koncertom naj bi šla še na eno fajn večerjico, da izkoristiva prvi prosti večer po skoraj letu in pol. V planu je bila restavracija Atelje, najina najljubša. Bližal se je vikend koncerta in Julija je v četrtek zvečer zakuhala. Do sobote seveda še ni bila zdrava. Vseeno se odpeljemo do babice, ampak jaz se kar nisem mogla odločit … naj greva na koncert in pustiva malčico s povišano telesno temperaturo v varstvu?
Kakšna mamica pa sem, da mi kaj takega sploh pride na misel?! Ob 18.15 sva z Andražem še vedno visela na Bledu pri mojih. Oglasi se razum naše družine, Julijin dedek, in reče: “A mislš, da ti nikol nisi bla bolna, k si bla mejhna?! Bova že. Vidva pa pejta, če mislta ujet koncert!”
En mesec prej sem se z Julijino babico in dedkom zmenila za varstvo. V soboto naj bi jo dostavila in v nedeljo dopoldne pobrala. Pred koncertom naj bi šla še na eno fajn večerjico, da izkoristiva prvi prosti večer po skoraj letu in pol. V planu je bila restavracija Atelje, najina najljubša. Bližal se je vikend koncerta in Julija je v četrtek zvečer zakuhala. Do sobote seveda še ni bila zdrava. Vseeno se odpeljemo do babice, ampak jaz se kar nisem mogla odločit … naj greva na koncert in pustiva malčico s povišano telesno temperaturo v varstvu?
Kakšna mamica pa sem, da mi kaj takega sploh pride na misel?! Ob 18.15 sva z Andražem še vedno visela na Bledu pri mojih. Oglasi se razum naše družine, Julijin dedek, in reče: “A mislš, da ti nikol nisi bla bolna, k si bla mejhna?! Bova že. Vidva pa pejta, če mislta ujet koncert!”
In sva šla. Jaz s kepo v grlu in strašno slabo vestjo. Doma sva imela ravno dovolj časa za 5-minutni tuš, na hitro sem si namazala trepalnice, nadela uhane. Lip glos sem si nanesla v avtu, za lakiranje nohtov pa ni bilo ne časa in ne volje. Večerja je seveda odpadla. Med koncertom sem samo štirikrat na telefonu preverila, če je vse OK oz. če je babi poslala kak SMS (kar si štejem pod osebno zmago). Vmes sem iz ogromne torbe enkrat skupaj s telefonom po nesreči ven privlekla še posmrkan robček in gumijasto račko (#mommybag).
Ko sva ob pol enih zjutraj prišla domov, sva pojedla vsak eno skledico čokolešnika, skrbno zložila vso posodo v pomivalni stroj, malo še počedila po stanovanju in se zavalila v posteljo. Smrtna tišina. Rečem Andražu “Ej, mal pa pogrešam tamalo.” Andraž odgovori: “Js tud!” Ah, butla Andrejčeva 🙂
Edina skupna stvar obeh zgoraj opisanih večerov so boleče noge.
Aja, pa da sva se imela super fajn.
Aja, pa da sva se imela super fajn.
