#danmrtvih

0

Nikoli nisem razumel človeške potrebe po svečah. Don’t get me wrong: jaz sem eden tistih, ki ob vsakem obisku Ikee, v voziček (na skrivaj, da me žena ne kastrira) nabaše vsaj 3 dišeče svečke. Mmm, kako dišijo! Svečke pašejo “vedno” in povsod: v kopalnici po kakšni straniščni bombi, v spalnici ob momentih pretirane romantike in kar tako, za dekor v naši fengšujartdeko dnevni sobi … jasno mi je, zakaj ima folk rad (dišeče) sveče, dojemam, da so si včasih (morda kje še danes) svetili s svečami …

NE razumem pa tendence po svečarskem monopolu na grobovih posameznikov, ki so (ali pa celo niso!) nekoč igrali pomembno vlogo v naših življenjih. Yup, ne štekam babic/sosedov/tetk/bivših soborcev in njihovih žena ter vseh ostalih, ki sodelujejo v vsakoletnih svečarskih tekmovanjih ob prvem novembru. Nekateri okrašujejo celo grobove ljudi, ki so jih poznali le bežno, nekateri pa “poskrbijo” tudi za vse “sramotno prazne” grobove neznancev.
Kaj je namen tega?

Baje ne gre za nikakršno tekmovanje – šlo naj bi zgolj za izkazovanje spoštovanja in ljubezni do umrlih. Štekam, da neki običaji o(b)stajajo in nima smisla pozivati k bojkotu “izkazovanja spoštovanja in ljubezni do umrlih”, a ne razumem, zakaj jih imamo tako radi ravno (in v veliki večini SAMO) na datum, ki ga imamo označenega na koledarju – ob tem pa nam je vseeno zelo pomembno, da ima naš grobek več, večje in bolj fancy sveče od sosedovega.

Bodimo iskreni: prvi november je praznik, ki ga (očitno) potrebujemo, da se spomnimo mrtvih.
Ne vem, kako drugače bi si lahko razlagal dejstvo, da 90% ljudi (številko sem navrgel na pamet in je karikirana, a po mojem mnenju prav veliko ne odstopa od točne) grobove svojih ljubljenih (in vseh ostalih*) obišče zgolj in samo ob tem prazniku?

Še manj razumem ignoriranje dejstva, da so sveče ogromna potrata denarja IN da je vsaka sveča posebej ekološka katastrofa v malem … ki ob astronomskih količinah nakopičenih sveč vsako leto, predstavlja OGROMNO ekološko katastrofo … za katero nas vse malo boli k*, ker sta “spoštovanje in ljubezen do umrlih” pač bolj pomembna od življenja naših ljubljenih zanamcev, ki jim smetimo prostor na katerem bodo naslednjih xy let po 364 dni letno čakali na najpomembnejši praznik.

… in spet smo pri vprašanju – na katerega tudi ob vsem tem razmišljanju o razlogih in motivih nanašujoč na svečarsko problematiko – ne najdem odgovora: ZAKAJ je vsako leto na grobovih milijone sveč in zakaj velika večina teh pogori med 31. oktobrom in 2. novembrom?

Veš morda ti?

_

Rešitev za vse dileme, ki sem se jih dotaknil v prispevku (in morda težijo tudi tebe) je preprosta: najdimo nov manj škodljiv način za izkazovanje “spoštovanja in ljubezni” do naših preminulih in to počnimo čez vse leto – mislim, da duhov naših ljubljenih ne zanimajo sveče in da nas pogrešajo VSE dni v letu.

Z družino lahko naberete kamenčke, jih porišete in/ali popišete ter odnesete na grob?
Na grob lahko odnesete tudi risbico, pesem ali zgolj misel napisano na papirju?
Lahko (ob vseh koronskih ukrepih je to še najbolj racionalna možnost) pa se z družino doma ob gledanju starih fotografij spominjate veselih dogodkov, ki ste jih preživeli skupaj z umrlimi.

Julija zaenkrat še ni šla na noben grob – najbrž bo tako ostalo še kar nekaj časa.
Slej ko prej jo bom peljal na grobove pradedkov in prababic, ki jih nikoli ni (s)poznala – samo zato, da bo lahko nekoč, če bo imela željo, obiskala sorodnike, ki so atiju in mamici pomenili veliko … Kaj pa vem, morda ji bo pa to ljubše od gledanja fotografij in oživljanja zgodbic, ki so se nam pripetile?

Morda – do takrat pa se bomo (tudi na 1. november) usedli na kavč in se s pregledovanjem fotk, predvajanjem videov in pripovedovanjem zgodb na “naš način” spominjali tistih, ki jih imamo radi in jih pogrešamo – vsak dan, ne samo na dan, ki ga označujemo za njihov praznik.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here