Zadnje dni se mi zdi, da vsi govorijo samo o eni zadevi – radio postaje, TV programi, internet, še babice pred blokom se kot pokvarjen kasetofon vrtijo le okoli ene in iste teme – CEPLJENJE!
Zakaj tak đumbus?
Je cepljenje res tak bav-bav?
Cepimo že od nekdaj. Naše prababice in dedki so cepili. Naše babice in dedki so cepili. Naše mame in očetje so cepili. Mi … Mi NE cepimo.
Baje? Ne vem, poznaš koga, ki JE cepil? Je takih več kot tistih, ki niso? Najbrž ne. Jaz zase vem, da še nikoli nisem. Manca še nikoli ni. Moja sestra še nikoli ni. Moj bestič prav tako ne …
Mlajša generacija tega ne počne. Mi pač NE cepimo! Zakaj ne? ZATO!
Še pred malo več kot 6 meseci sem bil prepričan, da nikoli v življenju ne bom cepil. Logično, kajne? Hja, tako je pač mišljenje mulca, ki je odraščal v bloku sredi betonske džungle: “Cepljenje je za kmetavze.”
Potem pa se je čez noč vse spremenilo. Nisem čisto prepričan, kaj in zakaj – vem le, da sem od tistega trenutka naprej POPOLNOMA ZA cepljenje!
Ti si proti? LOL, amater!
S prijateljem (tip je DR.!) sem se pogovarjal o cepljenju. Povedal mi je, da tudi jaz lahko cepim. Vsak lahko cepi – vsaj enkrat – maksimalno trikrat.
BAJE je rekord nekje na Nizozemskem, kjer je nekdo cepil kar ŠTIRIDESETKRAT! #sickskillz
Mi še nismo cepili. Zaenkrat rastemo, počasi rastemo. Naša češpljica je dojenček, zato bomo s cepljenjem še malo počakali. Naslednje leto pa … Kdo ve? Najbrž za začetek samo enkrat – da vidimo, kaj se bo izcimilo iz naše male češplje.
Pa ti, cepiš?
P.S.
Ne pozabi: januarja in februarja nabiramo cepiče, drevesa pa cepimo šele zgodaj spomladi.
