»JODO.«
»JODO!!!«
»Jabim jodo za jenčka.«
»JABIM JODO!«
»JAABIMMM JODO ZA JENČKAAA!«
»AAAAAATI MAMI JABIM JODOOOOOOOOOOOOOOOO ZA JENČKA!«
… Đula govori!
Najina ne več tako majhna kepica kar naenkrat tvori bolj ali manj smiselne stavke, ki jih sestavlja v precej NEsmiselne nagovore svojim (na trenutke) zelo zbeganim podanikom. Kot četica zdresiranih tolmačev skačemo okoli nje in se občasno le začudeno gledamo, skomigamo z rameni ter eden drugemu prevajamo nerazumljive dele razsvetljenj, ki jih med nas trosi govoreče čudo. Nekatere stvari razume Manca, druge so malce bolj jasne meni – veliko časa pa zgolj ugibava in kaževa s prsti na morebitne predmete, ki bi morda lahko nekako razjasnili njene žlobudrancije. Medtem Zoya še ni čisto dojela, da njena manj kosmata verzija sestrice kot strela z jasnega uporablja neke čudne zvoke, s katerimi je povsem očarala oba starša (in babice, dedke …) in je na trenutke še bolj zbegana od naju.
Đula govori!
… in kar naenkrat se je vse spremenilo.
Kot večina staršev sem tudi jaz mislil, da vzgajam »pridnega« otroka. Moja mala princeska ni bila nikoli poredna – včasih je morda kaj ušpičila, a to je bilo seveda čisto ponesreči in popolnoma nehote … riiight!
Dokler Kebrček še ni govoril, sem večino krivde za nastale nesporazume in morebitne »nesreče« prevzel nase, ker sem mislil, da v danih situacijah nisem pravilno raztolmačil njenih gest in namigov. Sedaj, ko mladenka že suvereno govori, pa mi je jasno, da morda včasih krivda vseeno ni bila na moji strani in je bila tamala pač žleht.
Ja, res je: v življenju vsakega starša pride trenutek, ko le-ta dojame, da je njegov otrok (občasno) lahko totalna piz*a. Nekateri to priznamo, drugi pač ne in kar se da dolgo živijo v laži. Lažejo sebi ali pa samo lažejo drugim – to so tisti starši, ki vztrajno ponavljajo: »Naš/a pa tega ne dela…«. (ja, to so tisti starši, ki so še večje piz*e kot njihovi otroci).
Starševski lajf je poln trenutkov, ko se sprašuješ o pravilnosti svojih ravnanj in odločitev. Vsak trenutek je lahko odločilen. Vsaka tvoja odločitev je lahko usodna. V vlogi starša se soočiš z milijon kritičnimi situacijami in le od tebe je odvisno, ali bo tvoj otrok iz majhne piz*ice zrastel v veliko piz*o! Saj veš: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna!«.
Zdaj grem pa otroku nalit jodo, ki jo jabi za jenčka.
Mogoče ji pošenkam še en ljubavni šamarčin, ker točno ve, da se na atija in mamico ne sme dreti. Mogoče?
