Se mi samo zdi, ali so bacili letos res neumorni? Kogar koli poznam, je vsaj enkrat v zadnjem mesecu obležal. Morda se, odkar imam otroka, gibam v bolj bacilastih krogih in je vse skupaj samo plod moje domišljije. Ampak letos je s temi bacili, virozami in ostalim bolezenskim sranjem res noro. Julija je zagotovo podrla nekakšen rekord, saj je po 10 dneh bolniške v vrtcu zdržala samo 3 dni. In spet sva doma že deseti dan.
Če se mi je bilo ob poteku porodniške težko vrniti nazaj na delo, mi je zdajle muka ostajati doma. V službi sem se že lepo vpeljala nazaj, zdaj pa vsak drugi teden v sredo ali četrtek svoje projekte predajam sodelavcem. Že meni preseda vse skupaj, kaj si o tem mislijo v pisarni, raje sploh ne razmišljam.
In tudi Julija je končno z nasmehom začela hoditi v vrtec. Nič več ne joka, med svojimi vrstniki zares uživa. In toliko se ji dogaja čez dan. Aktivnosti, igrarije, ustvarjanje, potepanje … Vsega tega doma seveda ni. Saj se trudim, da riševa, kuhava, barvava, bereva ipd., ampak ven večinoma ne smeva, ker bolezen vedno spremlja povišana telesna temperatura, zato se slaba volja samo stopnjuje. Na obeh straneh.
Poskusili smo s probiotiki (z različnimi), z vitaminom D, matičnim mlečkom, poskušam skrbeti za uravnoteženo prehrano, kadar je tamala zdrava, se gibamo na svežem zraku, obiskovali smo solno sobo, uporabljamo inhalator, difuzor, eterična olja, obiskali smo tudi osteopatinjo, a očitno nam pri krepitvi imunskega sistema ne pomaga prav nič. Enkrat viroza, drugič vneto uho, tretjič povišana telesna temperatura iz neznanega razloga, četrtič razjede v ustih in še bi lahko naštevala. Meni se bo pa doma počasi zmešalo. Uspeh je že, če si do 12. ure uspem umiti zobe in se preobleči v kaj drugega, kar ni pižama. Za kosilo imam skodelico kave in veliko Milko. Sosedom se najbrž zdi, da sem zblaznela. Tudi poštar in dostavljavci paketov si že mislijo svoje. Občasno še dobim kake obiske (zelooo redko), v trgovini, restavraciji, na pijači nisem bila že kar nekaj časa, zdi se, kot da sem izolirana. Če se že (na vsake svete cajte) pojavi priložnost, ko bi stanovanje lahko zapustila, pa me preplavi slaba vest in spet ostanem doma. Otrok je vendarle bolan in potrebuje mamo. Damn you, guilty conscience.
Pediatrinja je že predlagala, da vrtec za nekaj časa pustimo ob strani. Naj eden od naju ostane doma, naj si urediva privat varstvo ali prosiva stare starše. Varstva na domu si žal ne moreva privoščiti, stari starši so še vsi v službah, polno zaposleni, o prvi možnosti pa ne bom izgubljala besed.
Rešitve torej ni. Zato se bom morala s trenutnim stanjem očitno kar sprijazniti. Vem, da nismo edini. In vem, da bi lahko bilo še mnogo huje. Ampak … vsak bije svoje bitke. Trenutno sem se vrgla v branje člankov na temo “how to stop worrying about things you can’t change”.
Teorija mi gre, prakse pa še nisem osvojila. Čir na želodcu, dobrodošel doma!
