Pretekli teden je prvič od Julijinega rojstva bolniško z njo preživel Andraž. Ker se je tudi sam slabo počutil, je ostal doma, jaz pa sem hodila v službo. Sicer mi je posedanje za štirimi stenami z bolnim otrokom že zares načenjalo psihično zdravje, ampak oditi od doma, medtem ko se mali škrat za tabo histerično joka in kliče “mama”, je vseeno jebeno težko.
Za ponedeljek sem mu pripravila kup navodil. Kdaj in kako aplicirati zdravila, kaj Juliji ponuditi za malico, kdaj jo spraviti spat… Pa peljati Zoyo ven, pospraviti posodo iz pomivalca, skuhati kosilo itn.
Priznam, da sem na poti domov živčno mencala, za domačimi vrati sem namreč pričakovala bombo! Razf*uk po flatu, jokajoč otrok s svečko smrklja do brade in lačen pes.
A pričakalo me je pravo nasprotje. Otrok navihan in nasmejan, pes živahen in sit, kosilo skuhano, stanovanje posesano.
“Kdo si ti in kje je moj mož?!”
In še pozdravil me je z nasmehom na obrazu, pa čeprav je bil sam na bolniški zaradi občasne vrtoglavice.
Kako lahko njemu to uspe, jaz pa vsak dan, ko sva sami doma in je bolna, diham na škrge. V glavi si sestavim urnik opravil in živčna sem, če se nama kaj ne izide. Iztiri me že, če otrok polije juho ali če Zoya pije in je na hodniku cela poplava. Obremenjujem se s tem, kaj vse Julija zamuja, ker ni v vrtcu in ji skušam v najin vojaško planiran dan vnesti tudi malo pedagogike. Katera je rumena barva? Kako dela konjiček? Kako rečeš “limona”?
Vsaka minuta čez 17.30, ko bi moral domov priti mož, se mi vleče v nedogled. In ko končno stopi skozi vrata, mu tamalo poturim praktično že na vhodnih stopnicah.
Andraž pa mi pošilja slike, kako brcata žogo, kuhata ali se igrata v doma narejeni utrdbi. Lotevata se zadev, ki se jih jaz v življenju ne bi, npr. pospravljanje posode iz pomivalca z 20-mesečnim otrokom. Kaj pa če razbije krožnik? “Ja ga pa razbije, jebat ga.”
Zakaj se name v vseh 15 letih najine veze ni prenesel niti kanček tega jebivetrstva? Če že kaj, sem samo še bolj zategnjena. Ah …
Julija je ta teden osvojila kar nekaj novih veščin, pridno pomaga pri kuhi in pospravljanju, kahlica je njena bestička (se vidi, da sta precej časa preživela na WC-ju), predvsem pa je napredovala na gibalnem področju. Pleza in se spušča po toboganu kot nora.
Videti je, da ni vse samo v organiziranosti, mojemu otroku več kot očitno bolj ustreza celodnevni pozitivno naravnan kaos s kančkom reda.
Mislim, da mi ni treba posebej poudariti, da Andražu za torek in ostale dneve, ki so sledili, nisem dajala napotkov, Julija pa za mano ni potočila nobene solzice več.
“Js bi bil z lahkoto gospodinjc… Pa še vrtca nam neb blo treba plačvat!” je rekel. “Super,” sem odgovorila. “Js pa pol sam še poiščem šiht z dvojno plačo, da bomo lahko žvel od česa druzga kot od suhga kruha pa mrzle vode.”
