365 dni čričkov

0

Pred nekaj dnevi sem čisto potiho sam praznoval prav posebno obletnico. Malo prej sem prišel iz službe, zato sem imel celo hišo samo zase. Družbo so mi delali le speča Zoya in nekaj lačnih komarjev. Usedel sem se na kavč, iztaknil oba aparata in jih skrbno sčistil. Držal sem ju na dlani in nejeverno zrl v napravici, ki sta spremenili moje življenje. Tiho sem ju odložil na polico in se prepustil – pozabil sem že, kako je – v tišini.

Pred nekaj več kot enim letom sem iz gluhca postal … sluhec?
Žena in prijatelji so me končno “sterali” na specialistični pregled v ORL ambulanto. No, če sem čisto iskren, je bila za to “kriva” moja mala princeska – enkrat je planila v jok, ker nisem slišal in razumel, kaj mi razlaga … in takrat sem se odločil, da naredim vse, da nikoli več ne vidim takih solz(ic).

Strah me je bilo, da mi ne bodo mogli pomagati. Strah me je bilo … da ne bom nikoli zares slišal svoje hčerke, kako mi pripoveduje eno izmed svojih zgodbic … Strah me je bilo … njene prve besede sem že zamudil, bom “zamudil” tudi vse ostale? Strah me je bilo, da bom za vedno ostal gluh. Nedružaben. Vedno nasmihajoč se na vprašanja, ki jih ne slišim. Odtujen. Izločen … Strah me je bilo neuspeha! Strah me je bilo … A veš tisto, ko še vedno obstaja neka možnost za nekaj … česar pač nisi poskusil. Če ne poizkusiš, ne moreš NE uspeti. Strah me je bilo … tega! Strah me je bilo, da bom poiskal pomoč in mi bodo rekli, da mi ne morejo pomagati. Strah me je bilo priznati, da slabo slišim. Da moje “neslišanje” ni zgolj posledica zamašenih sinusov ali trenutnega prehlada. Strah me je bilo, da mi bo nekdo postavil diagnozo, ki je ne želim slišati, ki je ne želim sprejeti.

Šel sem na pregled in moj strah se je uresničil. Moj sluh je bil uničen: 89 % naglušnost … težka naglušnost! Specialist na ORL kliniki je kot edino realno možnost omenjal ponovno operacijo …
Po pregledu sem se usedel v avto v parkirni hiši in zajokal. Prek FB sem pisal najboljšemu prijatelju in se mu zjokal prek sporočil. Nisem zmogel pogovora po telefonu … “Pa da ne boš Manci česa omenjal!” sem mu zabičal … z velikimi črkami. Zaklenil sem avto in šel na sprehod po Celju. Kakšnih 20 minut sem se sprehajal in se smilil sam sebi. Tako slabo se še nisem počutil … Manca mi je pisala, če sem še vedno na pregledu, jaz pa sem ji odgovoril, da je vse OK. Da ji povem doma. Da pridem kmalu …

Odločno sem zavračal operacijo, ker sem vedel, kaj vse to potegne za sabo. Pred prvo operacijo mi nihče ni niti približno pojasnil vseh morebitnih in zagotovih posledic. No, tudi tokrat sem moral kar precej “vrtati” v zdravnico, da sem izvedel vse morebitne … zaplete.

Prijatelj mi je priporočil drugo možnost – edino možnost, ki mi je preostala: kaj pa, če bi šel na pregled v enega izmed “slušnih centrov”?
Šel sem – kaj pa mi je drugega preostalo – in danes mi je žal le, da nisem tega storil že nekaj let prej!

Slušni aparati so mi spremenili življenje! Spremenili so naša življenja! Spremenili so mene, moj zakon in mojo družino! Slušni aparati so … najboljša stvar na svetu!

Hvala AudioBM za vse čričke, mačje prdce in ptičje čivke! Hvala za prvi “rada te imam, ati” in hvala za … vse!

Mojo zgodbo si lahko pogledaš tudi v nekaj video prispevkih, ki v 4 delih precej nazorno pokažejo “pot od gluhca do sluhca”.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here