Ooo, čist je atiju podobna …
… Škoda … k je Manca tko lepa …
Tole je bil eden od prvih komentarjev “prijateljev”, ki so buljili v Julijino fotografijo iz porodnišnice, medtem ko so se na pikniku v njeno čast basali s čevapi.
Ugani, kdo NE bo povabljen na naslednji piknik …
________________________
Evolucija je poskrbela, da očki ne zapustijo svojih potomcev – čeprav to včasih ni bilo dovolj za pozitiven razplet zgodbe, haha – s tem, da je dojenček v prvih dneh, tednih, mesecih kar najbolj podoben svojemu očetu.
Tako je tudi Julija podobna meni.
Je rahlo plešasta in obožuje joške. Če ni naspana, je tečna in se dere.
ISTA!
V prvih dneh po Julijinem rojstvu so pohvale na moj račun padale ena čez drugo. Moj ego je rasel in rasel in …
Najprej so vsi vzdihovali, da je tamala naravnost čudovita in v isti sapi ugotavljali, da je precej podobna meni = 1:0 za atija!
Ko je Manca prišla iz porodnišnice, sem že dodobra razširil “novico” o tem, da je tamala podobna meni, zato jo je (čeprav si je v nasprotju z atijem želela, da bi smrdika podedovala moje oranžne skravžljane lase) kar malo zaskrbelo, da bo najina princeska morda celo preveč podobna atiju …
Vse skrbi so bile odveč. Julija postaja vse lepša in lepša, pohvale pa so vse redkejše (ona jih sicer dobiva kot po tekočem traku, samo mene več nihče ne omenja).
Moj ego trpi.
Med brisanjem solzic sem prišel na diamantno idejo: vsi vemo, da bo Julija lepa po mamici … ati pa mora poskrbeti, da bodo vsi vedeli, da je lepotička, ki jo vozi v vozičku, njegova princeska.
Idejo sem uresničil s pomočjo Jureta in Pike in z rahlo asistenco tete od moža od ženine sestre.
ISTA!
________________________
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
